Mit: “Delovna mesta imajo prednost pred čistim okoljem”

Naš soborec Gregor je v januarski tematski številki Delavske enotnosti, glasila Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), razmišljal o znani »modrosti«, ki pravi, da moramo najprej imeti službe in od nečesa živeti, potem pa se lahko posvetimo vsemu drugemu, tudi okoljskim težavam in izzivom, ter jo postavil pod vprašaj. Vabljeni k branju!

Stvar zveni znano in na prvi pogled tudi nadvse logično: najprej moramo imeti službe in od nečesa živeti, potem pa se lahko posvetimo vsemu drugemu, tudi okoljskim težavam in izzivom. A v časuko že čutimo posledice podnebnih sprememb, okoljske krize, ekstremnih vremenskih dogodkov itd., ki počasi, korak za korakom, spreminjajo okolje, naravo in družbo, kot smo jo poznali, je nujno spremeniti tako razmišljanje.

Če ne bomo pravočasno ukrepali, časa pa nimamo več veliko, jo bomo v prihodnosti najslabše odnesli prav delavci in delavke. Pri tem pa je, kot pišemo v novi, januarski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Razbijamo mite 2, treba tudi jasno reči: delovna mesta ter čisto okolje sta dve plati istega kovanca in nikakor nista v konfliktu.

Delavec ali delavka je najprej človek in ljudje za dostojno, spodobno življenje potrebujemo tudi ohranjeno, čisto okolje. Zato nas že v izhodišču ne bi smeli postavljati pred lažno izbiro med delom ali okoljem. Potrebujemo oboje – ohranjeno okolje in dostojna delovna mesta, je aprila lani za časopis, ki ga držite v rokah, zapisal Andrej Gnezda iz organizacije Umanotera, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Kapital in politika pa se pogosto obnašata, kot da ni alternative, kot da ni mogoče delati drugače, pravi okoljevarstvenik, v smislu, da ni mogoče zagotoviti proizvodnje, ki bo dovolj čista ter v naslednjem koraku tudi dovolj varna in bolj zdrava za delavstvo. Poleg tega je znano, da kapital okolje tam, kjer ni dovolj delovnih mest in prevladuje revščina, izkorišča za umeščanje umazanih gospodarskih dejavnosti. V praksi se tako pogosto dogaja, da gredo umazane dejavnosti in slabo plačilo ter slabi delovni pogoji z roko v roki, pravi Gnezda. »Tako so ljudje, ki živijo na takem območju, dvojno prizadeti, kar pomeni, da imajo premajhne dohodke za dostojno življenje in so v upanju, da se bodo ti izboljšali, pripravljeni sprejeti tudi umazano industrijo. Na ta račun pa se razmere v okolju, v katerem živijo, še poslabšajo, pri tem pa tudi ne gre spregledati morebitnih negativnih vplivov na zdravje. Za dostojno življenje moramo enostavno zagotoviti zdravo in varno okolje tako na delovnem mestu kot izven njega

Od kod podnebne spremembe?

Spreminjanje podnebja je stalnica v vsej zgodovini našega planeta, pravijo strokovnjaki. V določenih obdobjih je bilo podnebje na Zemlji toplejše, v drugih hladnejše. Vendar je šlo za naravne spremembe, med drugim povezane s kroženjem našega planeta okoli Sonca, in bile so postopnejše in počasnejše. Podnebne spremembe, ki jih opazujemo in zaznavamo danes, pa so se zgodile v borih sto petdeset letih, kar je izjemno hitra sprememba, je za Delavsko enotnost lani povedala dr. Lučka Kajfež Bogataj, naša znana klimatologinja, raziskovalka, redna profesorica na ljubljanski Biotehniški fakulteti in članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC). »In ko se začnemo klimatologi spraševati o potencialnih vzrokih za nastale razmere ter iskati mogoče razlage, najprej preverimo na primer, kako je s soncem oziroma če se je moč njegovega sevanja slučajno povečala, saj ves čas nekoliko spreminja svoj izsev. Nato ugotovimo, da v zadnjih petdesetih letih, ko je segrevanje planeta najbolj izrazito, bistvenih sprememb nismo zaznali. Potem preverimo, če je morda prišlo do kakšnih večjih vulkanskih izbruhov, ki bi lahko vplivali na spremembo podnebja. In tako dalje, dokler z eliminacijo potencialnih vzrokov pridemo do točke, ko je mogoče zaključiti, da je za podnebne spremembe s svojim ravnanjem odgovoren človek

Za razvoj naše civilizacije smo, pravi strokovnjakinja, v zadnjih nekaj sto letih potrebovali vedno več energije in kmetijskih površin, kar nas je pripeljalo do velike porabe fosilnih goriv kot sorazmerno poceni in dostopnega vira energije ter po drugi strani denimo do izsekavanja gozdov po vsem svetu. V zemeljsko ozračje se tako ob izgorevanju nafte, premoga in plina že desetletja valijo ogromne količine najrazličnejših, zlasti toplogrednih plinov, ki postopoma spreminjajo sestavo ozračja.

Arhiv DE

Delavstvo na udaru

Dejstvo je, kot je zapisano tudi v dokumentu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Sindikati in podnebne spremembe, da podnebne spremembe že danes v veliki meri škodujejo prav delavkam in delavcem ter sindikatom: neposredno in posredno nižajo plače ter delavske pravice, poglabljajo ranljivost delavk in delavcev, povečujejo neenakost v družbi, gospodarstvu, kmetijstvu in drugim panogam povzročajo milijonsko škodo, poglabljajo globalne konflikte, povzročajo migracije ter z vedno višjimi državnimi stroški spopadanja s posledicami okoljske krize še dodatno omejujejo že tako podhranjene osnovne javne storitve in dobrine. Vse pogostejše naravne katastrofe prekinjajo in otežujejo delovne procese ter dobavne verige, uničujejo ceste, infrastrukturo, lastnino ter znižujejo produktivnost zaposlenih. V največji meri strošek podnebnih sprememb v obliki nižanja plač, zmanjševanja delavskih pravic in odpuščanj občutijo tudi delavke in delavci. V Sloveniji je samo gospodarstvo med letoma 2014 in 2018 zaradi nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami, izgubilo več kot 50 milijonov evrov, lahko preberemo v omenjenem dokumentu ZSSS, kar pomeni 50 milijonov manj sredstev za plače, višje delavske standarde, davke, investicije, razvoj …

Sindikati in podnebne spremembe

Predsedstvo ZSSS je septembra lani sprejelo pomemben dokument z naslovom Sindikati in podnebne spremembe. Z njim je ZSSS na pobudo Sindikata Mladi plus, pri katerem so omenjeni dokument tudi pripravili, med drugim uradno podprla socialno smiselne, premišljene ter na pravičnosti utemeljene ukrepe v boju proti podnebnim spremembam in okoljski krizi, pa prizadevanja mladih za pravičnejši in okolju prijaznejši svet za vse ter izrazila podporo aktivnim mladim in gibanju Mladi za podnebno pravičnost.

Vse omenjeno in še mnogi drugi učinki javnemu ter zasebnemu sektorju nižajo dohodke, zmanjšujejo njuno konkurenčnost ter ju silijo v zniževanje plač, zmanjševanje delavskih pravic in odpuščanje. Tako za gospodarske subjekte kot za posameznice in posameznike naraščajo določene davčne obremenitve, saj država ob upadu pobranih davkov in višjih izdatkih išče dodatne prilive. Ob tem so države prisiljene v dodatno privatizacijo javnih storitev, odpuščanje in v reze v plače javnih uslužbencev, obenem pa zaradi zmanjšanega agregatnega povpraševanja lahko sledi še dodatno odpuščanje oziroma rezi v plače zaposlenih v zasebnem sektorju. Jasno je, da neposredne in posredne posledice podnebnih sprememb prizadenejo prav vse delavce, ne glede na to, kje delajo. Še več, delavstvo podnebne spremembe in okoljska kriza prizadenejo veliko bolj kot premožnejše, kar samo še povečuje neenakost vseh vrst.

Podnebne spremembe = razredni boj

Ni treba biti namreč ravno velik strokovnjak, kot smo na straneh našega in vašega časopisa že zapisali, da človek ugotovi, kako se je, če smo premožnejši in dobro materialno preskrbljeni, lažje zaščititi pred posledicami podnebnih sprememb. To lahko pojasnimo čisto preprosto: dejstvo je, da se bogatejši in premožnejši lažje zavarujejo pred spremenjenim podnebjem in z njim povezanimi okoljskimi katastrofami, saj živijo v kakovostnejših domovanjih, na varnejših območjih, zato se lažje zaščitijo pred različnimi vremenskimi in naravnimi nevšečnostmi. Lažje se izognejo tudi slabemu zraku, ki ogroža človekovo zdravje. Lažje se ohladijo, ko je vroče, in lažje ogrejejo, ko je hudo mraz. Ko pa so dejansko prizadeti, lažje dobijo dobro zdravstveno oskrbo in si tako prej opomorejo. Pred naravnimi katastrofami lahko tudi lažje zbežijo, lažje se umaknejo stran in se preselijo na varno.

Nujno pa je opozoriti tudi, da so neenakomerno proizvedeni tudi sami izpusti. Največ emisij toplogrednih plinov spustijo v zrak najbogatejši, ne pa delavke in delavci. Tako ne preseneča podatek, da je deset odstotkov najbogatejših Zemljanov odgovornih za polovico vseh izpustov ogljikovega dioksida na svetu, medtem ko najrevnejša polovica sveta, kot je pred leti razkrila britanska dobrodelna organizacija Oxfam, proizvede le desetino tega okolju škodljivega plina.

Pravični prehod

Če želimo dolgoročno ohraniti določene industrijske dejavnosti in delež delovnih mest znotraj njih, jih nujno čaka obsežno prestrukturiranje. V prvi vrsti se bodo morale prilagoditi tudi gospodarske panoge, ki so danes velike porabnice fosilnih goriv. Nujno pa bo poskrbeti, da bo prehod v nizkoogljično družbo pravičen za vse vpletene.

Zato je pomemben koncept t. i. pravičnega prehoda, ki ga je na podlagi solidarnosti in pravičnosti v drugi polovici 20. stoletja razvil ameriški sindikalni vodja Tony Mazzochi. Njegov predlagani prehod naj bi, kot je lani za Delavsko enotnost zapisal Izidor Ostan Ožbolt, aktivist Sindikata Mladi plus in gibanja Mladi za podnebno pravičnost, prizadetim v industriji fosilnih goriv v osnovi omogočal še vsaj štiri leta celotnega izplačila plač, plačano izobraževanje, svetovanje in delavnice, ugodne kredite, subvencije in druge finančne spodbude ter plačano predčasno upokojitev z dostojno pokojnino. Ob tem naj bi program vseboval še preferenčno obravnavo pri zaposlovanju (na primer v javnem sektorju in pri vlaganju v zelena delovna mesta) ter ciljne investicije in druge finančne spodbude v skupnosti prizadetih delavcev.

Pri pravičnem prehodu sicer ne obstaja zgolj ena definicija. V njegovi najbolj blagi obliki ga lahko razumemo kot sodelovanje delavcev oziroma sindikatov pri sprejemanju podnebne zakonodaje. Bolj progresivna interpretacija pa, kot piše Ostan Ožbolt, na omenjeni tranzicijski program gleda kot na širšo in globljo socialno ter ekonomsko transformacijo. Vseeno pa pravično tranzicijo najpogosteje razumemo kot bolj ali manj celovit program zaposlitvenih, izobraževalnih, socialnih, ekonomskih in industrijskih ukrepov, ki omogočijo delavcem, zaposlenim v industriji fosilnih goriv (v prvem koraku predvsem v energetiki), njihovim družinam in skupnostim pravičen in dostojen prehod v novo (zeleno) ekonomijo – na kratko, kot delavsko usmerjen obrat.

Kako naprej?

Za resnično reševanje podnebne krize v skladu z ugotovitvami znanstvenikov ter strokovnjakov, za razumevanje, da sta delavec in narava partnerja v boju proti izkoriščanju, za vključevanje podnebnih tematik v vsakodnevno sindikalno delovanje, za tesnejše povezovanje z drugimi progresivnimi podnebnimi organizacijami, za zasledovanje mednarodne, delavske solidarnosti, preseganje razkola med t. i. razvitim svetom in periferijo je potreben, kot piše aktivist Izidor Ostan Ožbolt, radikalen obrat. In sicer tak, v okviru katerega se bo mogoče zavedati razrednih, ekonomskih, družbenih nasprotij znotraj kapitalističnega produkcijskega sistema, obenem pa bo osnovan ter osredotočen na lokalno raven, a ves čas z zavedanjem in upoštevanjem globalne, mednarodne dimenzije.

Arhiv DE

Rumeni jopiči

Tudi zgodba o znanih francoskih protestnikih in protestnicah v rumenih jopičih, kot so že večkrat opozorili tudi člani in članice gibanja Mladi za podnebno pravičnost, priča o nujnosti t. i. pravičnega prehoda. Francoska vlada je namreč predlani z dvigom trošarin na gorivo želela prebivalce in prebivalke spodbuditi k uporabi okolju prijaznejših načinov prevoza, a v ta namen ni ponudila nobene subvencije za manj premožne iz ruralnih in polmestnih regij, za katere uporaba avtomobila pomeni preživetje, saj morajo za vsak, še tako majhen premik sesti v avto – da gredo v službo, po nakupih, k zdravniku ipd. –, gorivo pa za mnoge pomeni enega ključnih stroškov. To je pripeljalo do pravega družbenega vrenja, ki je boleče razkrilo, da pri tovrstnih ukrepih nismo vedno vsi prizadeti enako in da bo zato tudi v prihodnje izjemno pomembno, kdo bo nosil stroške prehoda v okolju prijaznejšo družbo ter kako bo ta potekal.

Obenem je nujno, da bodo tudi novonastala zelena delovna mesta, torej tista, ki spodbujajo prehod v gospodarstvo, ki izboljšuje blagostanje in socialno pravičnost, obenem pa zmanjšuje okoljsko tveganje in izčrpavanje naravnih virov, ne samo okolju prijaznejša, ampak tudi dostojna in ustrezno plačana. Za to bomo v prihodnosti morali poskrbeti tudi sindikati.

Jasno pa je še nekaj: podnebni štrajki in protesti, na katerih se po svetu in tudi pri nas v prvi vrsti zbirajo šolarji in mladi, niso ter ne bodo dovolj. Za resnično mobilizacijo proti eni najhujših kriz, ki se že dogaja človeštvu, za učinkovit in dovolj močan pritisk na odločevalce, da bi zaustavili in ublažili apokalipso, ki nam grozi, je nujen skupen, vsesplošen, generalen štrajk oziroma okoljsko-delavski odziv, torej tudi z aktivno udeležbo delavk in delavcev vseh generacij. Čaka nas torej še veliko skupnega dela, pri tem pa nam bo lažje, če se bomo hitro znebili lažnih dilem in mitov, kot je zgornji.

Gregor Inkret

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Vabljeni tudi k branju drugih mitov:

Mit: “Uspešni podjetnik je za uspeh zaslužen popolnoma sam”

Mit: “S svojega zasebnega profila na družbenih omrežjih sem dolžan širiti službene vsebine”

Mit: “Mladih sindikati ne zanimajo”

Mit: Delavec mora za svojo varnost pri delu poskrbeti popolnoma sam

Mit: “Delavke in delavci so preveč zaščiteni”

Mit: “Trg dela v Sloveniji je premalo fleksibilen”

Mit: “Sindikati so samo za zgago, od njih ni koristi”

Mit: “Razlik v plačah med ženskimi in moškimi v Sloveniji ni”

Mit: “Vsi smo v istem čolnu, vsi moramo zategniti pas”

Mit: “Ker ne garam na gradbišču ali v tovarni, nisem delavec …

Prevzeto z zsss.si