Komu zvoni? – Življenje in smrt pametnega telefona

Danes vsi uporabljamo pametne telefone, ki so nam na voljo po izjemno dostopnih cenah. Pa se zavedamo, kakšna je njihova prava cena? Kakšne so posledice izdelave za življenja delavk in delavcev? Kako proizvodnja vpliva na okolje in kaj se z našimi priljubljenimi napravami zgodi, ko jih prenehamo uporabljati?

Na interaktivni delavnici Komu zvoni? Življenje in smrt mobilnega telefona, ki je konec septembra v organizaciji Sindikata Mladi plus ter v izvedbi Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in gibanja Mladi za podnebno pravičnost potekala v Ljubljani, smo iskali in našli nekaj odgovorov na zgornja vprašanja. Skupaj s skupino kritičnih in radovednih mladih smo spoznali širše družbene in druge posledice proizvodnje pametnih telefonov ter se seznanili tudi s tem, v kakšnih delovnih pogojih delajo delavci in delavke.

Kot se za tak dogodek spodobi, smo ga preživeli brez naših pametnih naprav v rokah ali žepih, saj smo na začetku svoje mobilce morali odložiti v za to namenjeno škatlo in jih nazaj dobili šele na koncu. Nenavaden občutek, vsekakor, kot da bi človeku manjkal kakšen ud ali vsaj prst na roki.

Naši gostiteljici Gaja Brecelj (Umanotera) in Iza Thaler (Mladi za podnebno pravičnost) sta nas nato popeljali skozi življenjsko pot pametnega telefona in pri vsaki fazi opozorili na relevantno okoljsko, družbeno in ekonomsko problematiko.

Utrinek z delavnice

Gosta iz tujine

Na delavnici Komu zvoni? Življenje in smrt mobilnega telefona smo spoznali tudi dva gosta iz tujine, mlajša moška, Khalida iz Eritreje, zaprte in odmaknjene države na zahodu Afrike, in Sameerja, prišleka iz Sirije. Prvi je pri nas zaprosil za azil, drugi pa je že dobil status begunca in zdaj študira na ekonomski fakulteti. Oba imata za seboj izkušnjo dela v globalnih verigah izkoriščanih in podplačanih delavcev, ki tešijo svetovno lakoto po najnovejših in najbolj bleščečih pametnih elektronskih napravah.

V Eritreji, kot smo lahko slišali, obstaja izjemno strogo, dolgotrajno (Khalid je dejal, da traja »neskončno dolgo«) služenje vojaškega roka, obvezno tako za fante kot za dekleta, ki ga začnejo opravljati pri šestnajstih ali sedemnajstih letih. Nato pa se v praksi nemalokrat znajdejo kot mizerno plačana, nezaščitena, izkoriščena delovna sila brez osnovnih delavskih in drugih pravic, ki gara na primer v rudnikih zlata. Tega eritrejska država nato prodaja naprej različnim mednarodnim, na primer kanadskim ali indijskim podjetjem.

Sirijec Sameer pa ima s poti z Bližnjega vzhoda v Evropo za sabo izkušnjo dela v turških industrijskih obratih, kjer je za tuje, pogosto ilegalne delavce, npr. iz Afganistana, Pakistana, Sirije, značilno, da so podplačani, manj zaščiteni od domačinov in tako tudi žrtve najrazličnejših kršitev. Obenem so pogosto, kot smo lahko slišali, tudi v primežu raznih tihotapcev in mafijskih združb, ki obvladujejo celotne tovarne in območja okoli njih, kamor nastanijo delavke in delavce, da bi bili ti čim bliže svoji tlaki. Ponekod delajo tudi otroci.

Faze izdelave pametnega telefona – dopolnili smo jih še z nekaterimi dodatnimi vpogledi, ki so jih z nami prijazno delili pri Umanoteri – so naslednje: surovine, proizvodnja, poraba in uporaba ter reciklaža

Surovine

Pametni telefon je sestavljen iz osmih različnih delov: ohišja, tipkovnice, baterije, zaslona, vezij, antene, zvočnika in mikrofona. Več kot 60 različnih gradnikov je potrebnih za izdelavo, npr. plastika za izdelavo ohišja in tipkovnice, kovine za kabel, kontakte, tiskano vezje in baterije, pa tudi steklo in keramika za zaslon.

Glavne proizvajalke surovin, potrebnih za izdelavo pametnega telefona, so, kot dodajajo pri Umanoteri, naslednje:

  • Aluminij (Al) – Kitajska, Rusija, Kanada, Brazilija;
  • Berilij (Be) – ZDA;
  • Kobalt (Co) – Kongo, Kanada, Kitajska, Rusija, Zambija;
  • Galij (Ga) – Kitajska, Kazahstan, Ukrajina;
  • Zlato (Au) – Kitajska, ZDA, Avstralija, Južna Afrika, Gana;
  • Indij (In) – Kitajska, Japonska, Kanada, Koreja;
  • Baker (Cu) – Čile, Peru, ZDA, Indonezija;
  • Litij (Li) – Čile, Bolivija, ZDA, Argentina, Tibet;
  • Platina (Pt) – Južna Afrika, Rusija, Kanada;
  • Redke zemlje (RE) – Kitajska, Indija, Brazilija;
  • Silicij (Si) – Kitajska, Rusija, ZDA;
  • Tantal (Ta) – Brazilija, Avstralija, Kongo, Mozambik, Ruanda.

Čeprav je delež nekaterih predelanih surovin, ki jih vsebuje telefon, sorazmerno majhen, pa ima to lahko številne uničujoče posledice za okolje. Predvsem zato, ker je izkop nekaterih redkih kovin, kot je npr. zlato, povezan s prekomernim izčrpavanjem različnih virov. Za majhno količino zlata je namreč treba odstraniti in premakniti na tone kamenja in zemlje. Pri ločevanju zlata od primesi pa so v uporabi za okolje strupene snovi.

Vir: Umanotera

Proces pridobivanja surovin je povezan z izkopavanjem v rudnikih, proizvodnjo potrebnih materialov in transportom. Kovine je treba izkopati, pretopiti in nazadnje še predelati. Posebej intenzivno je kopanje plemenitih kovin, ki se v rudah nahajajo le v majhnih količinah.

Pridobivanje surovin, ki so potrebne za naše pametne telefone, poteka v različnih državah, pri čemer potrošniki le težko ugotovimo njihov natančen izvor, opozarjajo pri Umanoteri.

Kopanje rud, ki navadno poteka v nadzemnih jamah, uniči velikanska ozemeljska območja. Da bi prišli do plasti, ki vsebujejo rudo, je, kot rečeno, treba prekopati velike površine ter premakniti velike količine zemlje in kamenja. To povzroči uničenje zemljišč in veliko okoljsko škodo, še posebej v državah z nizkimi okoljskimi standardi.

Pridobivanje kovin iz rude je največkrat povezano z uporabo kemikalij, ki onesnažujejo okolje. Prav tako pa je z izkopavanjem povezana visoka poraba energentov.

Pridobivanje surovin, ki onesnažuje zrak, vodo in zemljo, poslabšuje življenjske pogoje tamkajšnjih ljudi in škodi njihovemu zdravju. Prav tako delavci delajo v slabih delovnih pogojih – ob neustrezno zavarovanih stenah, predorih in jaških, brez zaščitnih sredstev in delovne opreme, v prahu in dimu, v skrajno stresnih, medicinsko in sanitarno slabo urejenih razmerah.

Vir: Umanotera

Pridobivanje surovin, predvsem v manjših rudnikih, je tako pogosto povezano s kršenjem človekovih pravic in mednarodnih družbenih standardov, pravi Gaja Brecelj. Delovnih standardov, ki ščitijo ljudi pred odpuščanjem ali določajo obseg tedenskega dela, ponavadi ni. Posebej slabo so plačane ženske, zelo razširjeno je delo otrok.

Zgodba o bakru (Čile)

Rudnik bakra Chuquicamata je največji nadzemni rudnik bakra na svetu. Razteza se na površini 120 kvadratnih kilometrov v puščavi Atacama na severu Čila v južni Ameriki.

Njegova odprta jama je največja na svetu, dolga 4,3 km, široka 3 km in globoka več kot 900 m, njegova topilnica in elektrolitska rafinerija pa sta med največjimi na svetu, so povedali pri Umanoteri.

»V več kot stoletje dolgi tradiciji izkopavanja so tam izkopali več kot 18 milijonov ton bakra. Nadaljnjih 90 milijonov ton ga nameravajo izkopati v naslednjem stoletju. Do leta 1971 je bil rudnik v lasti ameriških družb, pozneje pa je bil pod levo vlado strmoglavljenega Salvadorja Allendeja nacionaliziran. Vse od takrat ga upravlja državna družba CODELCO

Vsi postopki, je razložila Gaja Brecelj, od izkopavanja bakrove rude do končnega izdelka, potekajo na kraju samem. Vsak dan na gori razstrelijo približno 600.000 ton skal, jih naložijo na tovornjake in odpeljejo v mline. Tam jih na tekočem traku, ki vodi skozi mline, postopoma razdrobijo, dokler niso manjše od zrna peska. Temu sledi flotacija, postopek, znotraj katerega dobljenemu pesku primešajo vodo in kemikalije. Nastalo zmes s pomočjo zraka spenijo, tako da bakreni delci splavajo na površino in jih lahko posnamejo. Ekstrahirane granule bakra nato stalijo v plavžih pri temperaturi 1300 stopinj Celzija. Po taljenju gre utekočinjeni baker v livarne, kjer ga vlijejo v modele, s čimer dobijo bakrene plošče. Bakrene plošče vsebujejo že 99,7 odstotkov čistega bakra. Temu sledi zadnja faza v pridobivanju bakra, ko nastane baker z največjo – 99,9 odstotno čistostjo. Tega nato izvažajo in tržijo, ne čudi pa podatek, da je tako celotno čilensko gospodarstvo zelo odvisno od izvoza bakra.

Za neprekinjeno obratovanje rudnika mora okrog 15.000 ljudi delati dan in noč, sedem dni v tednu. Delajo kot bageristi, vozniki tovornjaka, pri plavžih, ali v oddelku za elektrolizo. Mnogi med njimi zaslužijo več kot dvojno povprečno čilensko plačo in so socialno zavarovani. V bolnišnici bližnjega mesta so vsem zaposlenim in njihovim družinskim članom na voljo tudi brezplačne zdravstvene storitve. Vendar pa rudnik ne prinaša le blaginje, kar najbolj občutijo delavci, ki so začasno zaposleni pri podizvajalcih. Ti so slabo plačani, poleg tega pa nimajo pravic in ugodnosti, kot jih imajo drugi zaposleni v podjetju. Posledice, ki jih ima delo v rudniku za njihovo zdravje, so lahko zelo hude. Vsi so denimo izpostavljeni mineralnemu prahu. Ta vsebuje zelo strupen arzen, ki z drobnimi delci prahu prihaja v pljuča in lahko privede do bolezni dihal, povečuje pa tudi tveganje za rakava obolenja, razlagajo pri Umanoteri.

Vpliv, ki ga ima pridobivanje bakra na okolje, je bil in je še vedno sporen. Njegovo strupeno zapuščino bo okolje čutilo še desetletja. Posledice so rudniška jalovišča (območja brez prsti), ki jih je danes v Čilu skoraj 150, in več kot 700 odlagališč, od katerih jih je 300 zelo nevarnih, saj strupene snovi pronicajo v zemljo in podtalnico. Postopek ekstrakcije bakra sicer zahteva ogromne količine vode. V Antofagasti – regiji z najvišjo koncentracijo rudnikov v Čilu, tako porabijo za potrebe rudarske industrije več kot tisoč litrov površinske vode na sekundo.

To je samo zgodba o bakru. Lahko pa bi povedali še kakšno o denimo zlatu, srebru, litiju, siliciju, tantalu …

Proizvodnja

Proces predelave surovin, potrebnih za posamezne dele pametnega telefona, je zaradi slabe sledljivosti težko nadzorovati. Proizvodnja posameznih delov, kot so ohišje, baterije ali zaslon ter tudi sestava končnega aparata potekata predvsem v Aziji. Proizvodnja se seli k izvajalcem, ki so v zadnjih letih prerasli v multinacionalne korporacije, razkrivajo pri Umanoteri. Največji svetovni dobavitelj te vrste je trenutno tajvanski Foxconn, ki mu sledijo podjetja Salcomp, Qualcomm in Flextronics.

Foxconn proizvaja naslednje naprave: BlackBerry, iPad, iPhone, iPod, Kindle, Nintendo 3DS, Nokia devices, PlayStation ipd. To pomeni, da njihove tovarne proizvedejo 40 odstotkov vse svetovne elektronike. Večina jih je v Aziji, najdemo pa jih, kot smo lahko slišali na delavnici, tudi v Evropi, na primer na Madžarskem, Slovaškem in Češkem. V omenjenih tovarnah naj bi bili delovni pogoji sicer katastrofalni. Delavci opravijo ogromno ur, deležni so slabe prehrane, živijo v neustreznih bivališčih, obenem pa delajo s kemikalijami in s strupenimi snovmi, kot so baker, nikelj in krom, zato je resno ogroženo tudi njihovo zdravje. Poleg tega v tovarnah obstaja velika nevarnost delovnih nesreč, saj delavci pogosto delajo brez zaščitne opreme in obleke ali pa je ta skrajno pomanjkljiva.

Vpliv na zdravje

Pri Umanoteri pojasnjujejo: »Elektronske naprave, tudi telefoni, vsebujejo različne težke kovine, strupene komponente, ki povzročajo številne zdravstvene in ekosistemske nevarnosti. Tveganja za zdravje vključujejo poškodbe možganov, glavobole, vrtoglavico, slabost, porodne okvare, bolezni kosti, želodca, pljuč in drugih vitalnih organov ter moten biološki razvoj pri otrocih. Ti pogoji so posledica izpostavljenosti težkim kovinam (svinec, kadmij, krom in živo srebro), zgoreli plastiki in strupenim, pogosto rakotvornim, hlapom, ki se sproščajo pri taljenju sestavnih delov v iskanju plemenitih kovin. Pri ravnanju z e-odpadki je še posebej škodljiva plastika, saj lahko zaviralci gorenja, strupeni elementi ter težke kovine, ki so v uporabi pri njihovi proizvodnji, v okolje in prehransko verigo, če jih ne recikliramo pravilno, sprostijo nevarne kemikalije.«

Tovarne, kjer izdelujejo mobilne telefone, se večinoma nahajajo v državah, kjer je cena dela najnižja. Skoraj polovico vseh mobilnih telefonov, ki jih uporabljamo po svetu, so sestavili v tovarnah na Kitajskem. Zaradi naraščajočih stroškov dela se danes proizvodnja seli v države s še nižjimi plačami – na primer v Vietnam in Indijo. Za najmanj plačano delo pogosto najemajo mlade ženske in migrante.

Ob delovnih konicah se v tovarnah, kjer izdelujejo mobilne telefone, pogosto zgodi, razlagajo pri Umanoteri, da zaposleni delajo po 12 ur na dan 6 ali 7 dni v tednu.

Eden ključnih izumov človeštva

Telefon je, kot smo lahko slišali na delavnici, eden ključnih izumov človeštva, saj vse od začetka vpliva na načine, kako se ljudje povezujemo in komuniciramo, spreminja medčloveške odnose ter povzroča še marsikaj drugega. Za razvoj telefona je, kot je povedala Gaja Brecelj, pomembno leto 1972, saj gre tako za čas, ko se je pojavil prvi prenosni, mobilni telefon, kot za leto, ko je izšlo znano delo Meje rasti (The Limits to Growth) skupine raziskovalcev Rimskega kluba, v katerem so strokovnjaki ugotavljali, da ima ideologija nenehne gospodarske rasti tudi svoje meje.

Danes se nam zdi nepredstavljivo, toda prvi prenosni telefon je bil velik 30 cm, širok skoraj 10 cm, debel pa približno 5 cm. Prava opeka, ki seveda ni bila estetski presežek ali modni dodatek, je pa delovala kot statusni simbol, s katerim se je lahko okitil tisti, ki je bil pripravljen seči v žep 4000 dolarjev globoko. Telefon je bil analogen, imel je zelo majhen zaslon ter omogočal eno uro pogovorov in osem ur pripravljenosti. Z razvojem pametnih telefonov, ki so danes neverjetno dostopni, najdemo jih tudi v tistih delih sveta, ki imajo, kot je opozorila Gaja Brecelj, na primer omejen dostop do pitne vode, so ti spet začeli postajati večji.

Poraba in uporaba

Zaradi svoje vsestranske uporabnosti – od klicev, pisanja kratkih sporočil, aplikacij vseh vrst do nakupovanja, igranja iger, poslušanja glasbe in podobno – so pametni telefoni postali pravcati majhni prenosni računalniki.

Statistika pravi, da posameznik svoj pametni telefon v povprečju odklene 100-krat na dan, nanj pa vsakodnevno pogleda več kot 150-krat.

Z najnovejšo raziskavo Global Web Index, ki je zajela navade spletnih uporabnikov v 45 državah po svetu (Slovenije sicer ni med njimi) in s katero so anketirali več kot pol milijona ljudi, so ugotovili, da povprečen človek z brskanjem, objavljanjem in pregledovanjem različnih družbenih omrežij na dan “zapravi” dve uri in 23 minut svojega časa.

Za številne mlade so pametni telefoni še posebej pomembni, pri tem pa se jim zdi ključna znamka telefona. V določenih okoliščinah lahko postane ta celo razlog za trpinčenje in izključitev posameznika iz skupine, smo lahko slišali.

Reciklaža

Točne številke je pri tej fazi težko najti, pravijo pri Umanoteri, ker obstaja veliko nelegalnega odlaganja. So pa podatki, ki so na voljo, pomenljivi. Tako lahko izvemo, da vsak dan 350.000 mobilnih telefonov roma med odpadke.

Po interni raziskavi A1 Slovenija je v Sloveniji vsako leto prodanih več kot 600.000 naprav (mobilni telefoni, tablice in modemi), uporabniki pa po nakupu nove naprave v več kot polovici primerov staro ‘igračko’ zgolj pospravijo v predal.

Kaj lahko naredimo z odsluženim mobilnim telefonom? Na voljo imamo naslednje možnosti:

  • Nesemo na odlagališče in damo v pravilen zbiralnik,
  • Trgovine imajo obveznost brezplačnega prevzemanja odsluženih naprav ob nakupu novih. Poleg tega morajo vse trgovine brezplačno in brez nakupa novega izdelka prevzeti vsak elektronski odpadek, ki je manjši od 25 centimetrov,
  • Oddamo v ulični zbiralnik podjetja Zeos in drugih.

Od 65 do 80 odstotkov snovi, ki se nahajajo v pametnem telefonu, je sicer mogoče reciklirati, pravijo pri Umanoteri. Ker pa ljudje svoje priljubljeno napravo ob nakupu nove le redko vrnejo, je pravilno recikliranih le od 2 do 3 odstotkov mobilnih telefonov. Zato je veliko dragocenih surovin, ki bi jih predelane lahko vrnili v obtok, izgubljenih.

Da stare in neuporabne naprave iz Evrope zelo pogosto končajo na nezakonitih odlagališčih ali v majhnih nepooblaščenih reciklažnih podjetjih, največkrat v revnejših državah t. i. globalnega juga, je še ena žalostna resnica. Običajno nestrokovno recikliranje za pridobivanje bakra poteka kot kurjenje odpadkov na prostem, kot taljenje in spajkanje kovin na ogljenem žaru, ali kot liksivacija kovin s kislinsko kopeljo, razlagajo pri Umanoteri. Pri nestrokovni reciklaži pa se sprošča vrsta škodljivih snovi, ki lahko resno ogrozijo zdravje delavcev in ljudi, ki živijo v okolici.

Dodatno branje:

The Rate of Exploitation (The Case of the iPhone)