Športni spektakel, zgrajen na uničenih delavskih življenjih – Delavski pogled na prihajajoče svetovno nogometno prvenstvo v Katarju

V Katarju bo med 20. novembrom in 18. decembrom potekalo 22. moško svetovno nogometno prvenstvo, ki ga že vse od leta 1930 vsake štiri leta na različnih koncih sveta organizira Mednarodna nogometna federacija FIFA. Ta osupljivi in glamurozni športni dogodek, ki se ga bo udeležilo na stotine profesionalnih nogometašev iz dvaintridesetih reprezentanc z vsega sveta in ki ga bo prek velikih ter malih zaslonov spremljalo na milijarde nogometnih navdušencev, pa je bil, milo rečeno, veliko manj osupljiv in glamurozen za tisoče delavcev in delavk v katarskih mestih, ki so v katastrofalnih delovnih razmerah (z)gradili vso potrebno športno in drugo infrastrukturo za udeležence prihajajočega prvenstva.

Zgroženost in pozivi k bojkotu prihajajo od vsepovsod

Že vse odkar je bil pred desetimi leti Katar izglasovan za državo gostiteljico svetovnega prvenstva, se je vedelo, da bo prihajajoče tekmovanje edinstveno v mnogih pogledih. Prvič v zgodovini se je namreč zgodilo, da je bila za gostitelja izbrana kakšna arabska država, poleg tega pa je postal Katar tudi prva večinsko muslimanska država in tretja azijska država, ki ji je bila zaupana naloga organizacije tega pompoznega športnega dogodka. Prav tako velja omeniti, da je Katar od vseh dosedanjih držav gostiteljic daleč najmanjša država tako po površini (njegova velikost znaša 11,581 km2) kot tudi po številu prebivalstva (ima 2,94 milijona prebivalcev), pri čemer je zanimivo, da veliko večino prebivalstva te zalivske monarhije predstavljajo tuji delavci in delavke, samih katarskih državljanov in državljank pa naj bi bilo zgolj nekaj več kot 313 tisoč. Žal pa je bila organizacija največjega nogometnega spektakla na planetu edinstvena tudi v nekoliko bolj mračnem kontekstu: država je bila namreč doslej deležna cele vrste kritik, tako od nevladnih organizacij in številnih medijskih hiš kot tudi od predstavnikov ter predstavnic posameznih držav in različnih športnih zvez, ki niso mogli skriti svoje zgroženosti nad obupnimi razmerami, ki vladajo v tej (po bruto domačem proizvodu na prebivalca) najbogatejši arabski državi. Katastrofalno stanje človekovih pravic in svoboščin, odsotnost demokracije in vladavine prava, formalnopravna podrejenost žensk, zatiranje LGBTIQ+ skupnosti, predvsem pa naravnost grozljivi delovni pogoji, v katerih dela na tisoče (večinoma tujih) delavk in delavcev, so v letih, ki so sledila izboru Katarja za organizatorja svetovnega nogometnega prvenstva, sprožili alarm po vsem svetu, pri čemer niso redki niti povsem odkriti pozivi k bojkotu dogodka.

Avtoritarna država z obupnim stanjem spoštovanja človekovih pravic

Katar je že vse od svoje formalne razglasitve neodvisnosti od Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske 1. septembra 1971 de facto unitarna absolutistična monarhija, kjer vse aspekte družbenega in političnega življenja s trdo roko obvladuje vladajoča dinastija Al-Thani. Trenutni vladajoči monarh, 41-letni šejk Tamim bin Hamad Al Thani, ki ga številne države obtožujejo podpore različnim terorističnim skupinam, državi avtokratsko vlada od leta 2013, pri čemer ima v rokah popoln nadzor nad izvršno in zakonodajno vejo oblasti, v njegovi pristojnosti pa je tudi imenovanje vseh najvišjih državnih uradnikov in uradnic, vključno z ministrskim predsednikom. V državi so ženske v vseh pogledih podrejene moškim, svoboda veroizpovedi je izredno omejena (za pripadnike islamske veroizpovedi, ki si drznejo prestopiti v drugo vero, je zagrožena celo smrtna kazen), ustanavljanje političnih strank je prepovedano, svoboda izražanja je zreducirana na minimum in ne dopušča nikakršne kritike vladajoče oblasti, pravni sistem, ki temelji na konservativnih interpretacijah šeriatskega prava, določa tudi izvajanje smrtne kazni (med drugim je to legalno predpisana kazen za istospolno usmerjene posameznike in posameznice), država pa se na različnih meritvah stopnje demokratičnosti, svobode in človekovih pravic leto za letom uvršča na dno.

Na svetovnem nogometnem prvenstvu v Katarju, ki se začne čez dobrih deset dni, bodo strašili duhovi umrlih migrantskih delavcev, ki so gradili športno in drugo infrastrukturo, ki bo zdaj na ogled globalnemu nogometnemu občinstvu. Foto Rhett Lewis/Unsplash

Že desetletja dolgo grobo kršenje temeljnih delavskih pravic

Pri tako neslavni statistiki (ne)spoštovanja človekovih pravic ni nobeno presenečenje, da se državne oblasti požvižgajo tudi na pravice delavcev in delavk, pri čemer slednjim odrekajo celo tiste najbolj temeljne. Katar je tako kot druge države na Arabskem polotoku (Bahrajn, Kuvajt, Oman, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati) zaradi nakopičenega bogastva od prodaje energentov (v prvi vrsti nafte in zemeljskega plina) in zato nadpovprečno visokega življenjskega standarda sicer že desetletja izjemno privlačna destinacija za migrantsko delavstvo z vsega sveta, najsi gre za visoko kvalificirano delovno silo iz zahodne Evrope oziroma severne Amerike ali nižje kvalificirano delavno silo, ki prihaja večinoma iz držav južne in jugovzhodne Azije (po na spletu dostopnih demografskih podatkih največ delavcev in delavk prihaja iz Indije, Pakistana, Bangladeša, Nepala, Šrilanke, Indonezije in Filipinov). Prav na plečih slednje pa je potekala gradnja stadionov, hotelov, restavracij, športnih objektov in drugih nepremičnin ter infrastrukture, ki bo nepogrešljiva za udeležence in udeleženke svetovnega nogometnega prvenstva. Družbeno-pravni sistem, ki so mu podvrženi nizko kvalificirani migrantski delavci in delavke, ki prihajajo na delo v Katar, se sicer imenuje »sistem kafala« oziroma sistem sponzorstva, v skladu z njim pa ima delavčev delodajalec oblast nad tako rekoč vsemi aspekti njegovega življenja, in sicer ves čas, ko ta prebiva v državi. V praksi se tako redno dogaja, da delavcem in delavkam ob prihodu v Katar njihovi delodajalci zasežejo osebne dokumente (s čimer jim de facto onemogočijo odhod iz države in prosto gibanje znotraj nje), nato pa jih odpeljejo v slabo vzdrževane nastanitvene objekte, od koder jih nato vsak dan vozijo zgolj na delo in nazaj, s čimer je svoboda njihovega gibanja tako rekoč zreducirana na minimum. V skladu s sistemom kafala si delodajalec pridržuje tudi pravico, da delavca oziroma delavko arbitrarno odpusti ali pa mu/ji zniža plačo, medtem ko ta brez njegovega privoljenja ne more niti svobodno zamenjati zaposlitve. O visoko kakovostni zdravstveni oskrbi, popoldanski sprostitvi ob morju, ogledovanju pisanih ulic Dohe ter uživanju v katarskem nočnem življenju med vikendi lahko nizko kvalificirani delavci in delavke za razliko od visoko kvalificiranega delavstva iz Evrope samo sanjajo. Čeprav se ljudje, ki odhajajo na delo v Katar večinoma dobro zavedajo kako nevzdržni so tamkajšnji delovni pogoji, pa jih potreba po dostojnem zaslužku (ki si ga v svojih domačih državah z bistveno nižjim standardom pogosto ne zmorejo zagotoviti) vseeno prepriča, da se podajo na delo v to zalivsko monarhijo.

Gradnja infrastrukture v grozljivih delovnih pogojih

Migrantski delavci, ki so začeli prihajati na delo v Katar že vse od konca leta 2010, ko je bila torej ta zalivska monarhija izbrana za gostiteljico svetovnega nogometnega prvenstva, so od vsega začetka poročali o naravnost katastrofalnih delovnih pogojih. Delo na gradbiščih zelo pogosto poteka več kot 8 ur na dan (nič neobičajnega ni tudi delo po 16 ur dnevno), pri čemer so bili prisiljeni delati v vseh vremenskih pogojih, dnevne temperature v Katarju, ki leži v puščavskem podnebnem pasu pa se v poletnih mesecih gibljejo med 32 in 43 stopinjami Celzija. Kar se tiče zagotovitve ustrezne varnosti in zdravja pri delu, se delodajalci nanjo pogosto preprosto požvižgajo, kar je po ugotovitvah novinarjev britanskega Guardiana skupaj z strahotnimi napori in neprimernimi sanitetnimi razmerami do danes vodilo do smrti že več kot 6500 delavcev in delavk, kar pomeni, da je v tej puščavski državi vsak teden umrlo povprečno 12 delavcev in delavk, ki so pripravljali nepremičnine in infrastrukturo za prihajajoči nogometni spektakel. Naj se sliši še tako grozljivo pa je številka preminulih delavcev najverjetneje še veliko višja, saj je Guardianova raziskava obsegala zgolj smrti delavcev in delavk iz petih azijskih držav, od koder v Katar prihaja največ delavne sile (Bangladeš, Indija, Nepal, Pakistan, Šrilanka), vštete pa so bile zgolj za uradno dokumentirane smrti (veliko primerov smrti delavcev je namreč prikritih). Nastanitveni objekti, v katerih prenočujejo, so večinoma zelo slabo vzdrževani, v njih pogosto primanjkuje neoporečne vode, čistih sanitetnih prostorov, klimatskih naprav in ogrevanja (kot so v puščavskem podnebju dnevi izjemno vroči, so noči izjemno hladne), kakovostnih ležišč (delavci in delavke naj bi pogosto spali kar na tleh) in drugih sicer povsem samoumevnih življenjskih potrebščin. Delavci in delavke so poročali, da jim delodajalci pogosto tudi niso izplačali dogovorjenega plačila oziroma, da so ta velikokrat zamujala več mesecev, pri čemer so bili v hudi stiski, saj v državi niso poznali nikogar, ki bi jim pri tem lahko nudil ustrezno pravno pomoč.

V Sindikatu Mladi plus smo zaradi vsega naštetega šokirani nad grozljivimi delovnimi pogoji, v katerih je bilo v pripravah na letošnje svetovno prvenstvo v nogometu prisiljenih delati na tisoče delavcev in delavk z vsega sveta, zato skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami, ki so v zvezi s tem v preteklosti že povzdignile glas, tudi mi ostro obsojamo katastrofalne delovne razmere v Katarju.

Foto Saad Salim/Unsplash