Česa si študentje res želijo? – Buča za prvega delovnega inšpektorja

»Če bi si študentje res želeli pogodbe o zaposlitvi, bi sami prijavljali delodajalce.«

Jadranko Grlić, Inšpektorat RS za delo, slišano na posvetu v Državnem svetu

V ponedeljek, 10. 6., si je na posvetu z dolgim naslovom Prikaz sistema študentskega dela in njegov vpliv na mlade in razvoj njihovih kompetenc, na podjetja in na proračun, ki je potekal v Državnem svetu, bučo prislužil prvi delovni inšpektor, vodja Inšpektorata RS za delo (IRSD) Jadranko Grlić. Razlago o delu in nalogah inšpektorata pri študentskem delu je zaključil z mislijo, da si glede na majhno število prijav na IRSD študentje v resnici ne želijo pogodbe o zaposlitvi, saj bi drugače sami prijavljali prikrita delovna razmerja, ki nastajajo ob zlorabi instituta študentskega dela.

Buča!

Manjšemu številu prijav v prvi vrsti botruje slaba informiranost o delavskih in drugih pravicah, ki jih ima študent pri opravljanju študentskega dela. Na primer, da mu na 8 ur dela pripada pol ure odmora za malico, ki je del študentovega delavnika in s tem plačanega delovnega časa, ali pa, da je pri študentskem delu ‘neplačano uvajanje’ nezakonito, ker če študent oziroma študentka opravlja delo brez podlage (v tem primeru brez študentske napotnice), gre preprosto za delo na črno. Ko pa je napotnica enkrat izdana, mora biti vsako opravljeno delo plačano. Problem je tudi v nezadostnem opozarjanju na kršitve, s katerimi se lahko mladi – ne po lastni krivdi – srečujejo med opravljanjem študentskega dela. Prav zaradi praznine na področju informiranja in ozaveščanja študentk in študentov o pravicah, ki jih imajo pri opravljanju študentskega dela, in zaradi opažanja vse večjega števila oglasov za delo, v katerih delodajalci ponujajo delo z vsemi elementi delovnega razmerja, a želijo delavca ali delavko najeti prek različnih prekarnih oblik dela, tudi in predvsem prek študentske napotnice, smo že spomladi 2016 začeli z akcijo Stop kršitvam – ZA dostojno delo!. Z njo beležimo sporne oglase za delo, jih prijavljamo, opozarjamo na številne kršitve, ki jih mladi zasledimo pri že razpisanih oglasih, informiramo in svetujemo.

canvas backdrops

Čeprav je študentsko delo definirano kot »začasno in občasno delo dijakov in študentov« z njim mnogi delodajalci nadomeščajo redne zaposlitve. V takih primerih prihaja do številnih kršitev, pri katerih je študent vedno v podrejenem položaju. Podrejenost pa je povezana tudi s prisotnim strahom pred izgubo dela in zaslužkom, kar je še posebej pomembno, če se zavedamo dejstva, da je študentsko delo pri nas pogosto socialni korektiv, kar pomeni, da mnogi mladi z njegovo pomočjo blažijo svoj slabši socialni položaj (ali socialni položaj svoje družine). Nič čudnega torej, da se v takih primerih študentje pogosto ne želijo izpostavljati in prikritih delovnih razmerij, v katerih se nahajajo, ne prijavljajo na inšpektorat za delo.

Nemoč, ki jo občutijo študentje, ki delajo v prikritih delovnih razmerjih, pa izhaja tudi iz dejstva, da je inšpektorat pri svojem ukrepanju omejen. Po razlagi Jadranka Grlića IRSD namreč ne more ukrepati ob sumu kršitve, na primer, ko gre za razpisan oglas za delo, ki namiguje na nadomeščanje redne zaposlitve s študentskim delom, ampak šele, ko se ta dejansko zgodi. Ravno s predčasnim ukrepanjem pred nastankom kršitve pa bi lahko marsikatero prikrito delovno razmerje tudi preprečili. Bolj uspešni bi bili namreč s preventivnimi akcijami, namesto z daljšimi postopki obravnave kršitev. Na Sindikatu Mladi plus smo sicer že večkrat opozorili, da je v tem pogledu treba povečati pristojnosti inšpektorata za delo tudi na zakonski ravni, a s svojimi predlogi zaenkrat nismo bili uspešni.

Kot je na posvetu povedal Grlić, res poznamo nekaj skupinskih primerov, ko so se študentje proti delodajalcu združili in zahtevali pogodbo o zaposlitvi. Organizirana, združena skupina posameznic in posameznikov je seveda bolj vidna, slišna in na koncu tudi uspešnejša. Vendar pa na primer v majhnih lokalnih podjetjih večjega organiziranja študentov ne gre pričakovati oziroma je to težje prav iz zgoraj omenjenih razlogov.

Na Sindikatu Mladi plus na prikrita delovna razmerja oziroma na nadomeščanje rednih zaposlitev s prekarnimi oblikami dela opozarjamo že več let. Študente in študentke ter druge mlade na različne načine, tudi s pomočjo naše že omenjene kampanje Stop kršitvam – ZA dostojno delo!, informiramo in jim nudimo podporo. Od začetka akcije do danes smo informiranje o kršitvah in prikritih delovnih razmerjih dvignili do te mere, da nam številni mladi, tudi študenti in študentke, redno pošiljajo oglase za delo, pri katerih obstaja sum prikritih delovnih razmerij. Tovrstne oglase redno prijavljamo na inšpektorat ali pa pri prijavi pomagamo posamezniku oziroma posameznici, ki to želi. Ker pa gre zgolj za sum kršitve, inšpektorat po besedah glavnega inšpektorja ne more ukrepati. To, da študentje kršitev na inšpektorat ne podajajo, ker si ne želijo pogodbe o zaposlitvi, torej ne drži.

In širše namigovanje, da si tisti, ki delajo v prikritih delovnih razmerjih, tega pravzaprav želijo, je prav tako problematično in vprašljivo. Prijavljanje s tem povezanih kršitev pa je povezano tako s pomanjkljivo informiranostjo o delavskih in drugih pravicah kot tudi s strahom pred povračilnimi ukrepi delodajalcev in izgubo (prekarnega) zaslužka ter z zavedanjem, da obstoječih razmer inšpektorat vsaj v določenem delu ne morem ustrezno sankcionirati.