Bela knjiga o pokojninah

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, katere član je tudi Sindikat Mladi plus, je 10. 1. 2017 organizirala izredno konferenco na kateri so bila predstavljena stališča do Bele knjige o pokojninah. Tudi na Sindikatu Mladi plus smo bili prisotni in predstavili naše mnenje. Spodaj objavljamo govor z konference.

Na Sindikatu Mladi plus se ne strinjamo z izhodišči, ki predvidevajo spremembe pokojninskega in invalidskega sistema. Menimo, da predlagane spremembe slabšajo položaj mladih in povečujejo prekarnost ter zmanjšujejo našo finančno varnost, ki bi jo lahko uživali v starosti. Omenjene reforme bi mlade, ki so že danes socialno ogroženi, na starost pahnile v še večjo revščino.

Ob prebiranju Bele knjige se zdi, kot da je dokument zasledoval predvsem dva cilja. To sta vzdržnost javnih financ in normaliziranje prekarizacije na trgu dela. In s temi nameni se ne moremo strinjati. Še kako se strinjamo, da je potrebno reformirati pokojninski sitem, vendar nikakor ne na način, kot je predstavljen v Beli knjigi.

Po našem mnenju mora iti reforma pokojninskega sistema nujno tudi v smeri zagotavljanja dostojnih pokojnin ob tem pa ne smemo pozabiti na dostojno delo, in ne zgolj zagotavljanja vzdržnosti javnih financ. Le varne, trajne in dostojne zaposlitve bodo omogočale, da ljudje dostojno živijo v času dela, kot tudi, da se omogoča pridobivanje dostojnih pokojnin, ki bodo omogočale dostojno starost. In ravno to bi moralo biti izhodišče reforme. Žal bela knjiga ne zasleduje nobenega od teh ciljev.

V kolikor želimo zagotoviti dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema so redne in stabilne zaposlitve za nedoločen čas zagotovo ena od rešitev.

Zgolj finančna stabilnost pokojninskega sistema ne sme in ne more biti vzrok za predlog sprememb zakona. Zdajšnji pokojninski sistem med drugim ni primeren tudi zaradi tega, ker so same pokojnine prenizke in ne omogočajo dostojnega življenja. Namesto, da povečujemo in spodbujamo prekarnost moramo pri vseh nadaljnjih spremembah oz. reformah pristopiti sistemsko in hkrati ustvarjati dostojna delovna mesta ter pogoje, ki bodo primerna za vse generacije, ob tem pa mladim zagotoviti varno in stabilno prihodnost.

Velikokrat lahko slišimo, da imamo slabo demografsko sliko in, da so boleče reforme nujne. Toda ali smo se kdaj vprašali zakaj je tako? Zakaj je vedno manj mladih? Zakaj se mladi ne odločamo za ustvarjanje družin? Ali imamo sploh pogoje da jih ustvarjamo? Ali se lahko osamosvojimo od staršev? In seveda – zakaj se mladi izseljujemo iz Slovenije? Ponovno je odgovor – premalo dostojnih in stabilnih delovnih mest.

In ravno mi mladi smo tisti na katere bo pokojninska reforma imela največji vpliv – na tiste, ki šele vstopamo na trg dela ali pa smo ravnokar vstopili. Mi smo tisti, ki bomo čutili posledice prekarizacije ne le v mladosti ampak tudi v starosti. Naš pokojninski sistem temelji na medgeneracijski solidarnosti in ravno zaradi tega se mladi moramo vsekakor zavedati, da z vplačevanjem prispevkov pomagamo ohranjati pokojninski sistem, ki ga poznamo, a hkrati tudi upravičeno pričakujemo, da bomo lahko tudi sami dočakali pokoj in dostojno pokojnino.

Predlog sprememb ravno tako premalo oz. skoraj nič ne naslavlja problema prekarnega dela s katerim se v največji meri srečujemo mladi. Mladi lahko s svojim znanjem prinesemo izjemno dodano vrednost družbi, vendar so naše zaposlitve večinoma negotove, slabše plačane, sklenjene s pogodbami za določen čas.

Mladi se med drugim zaposlujemo za nepolni delovni čas, opravljamo pa tudi občasna dela, honorarna dela ali študentsko delo ter delamo v okviru prikritih delovnih razmerij, kjer je formalno sklenjena pogodba civilnega prava, kljub temu, da so podani elementi delovnega razmerja.

Prekarno delo kot tako je nestabilno, ne prinaša rednih prihodkov in posledično tudi možnosti za dostojno upokojitev. Na tej točki se nam postavlja vprašanje, kaj se bo dogajalo generacijami oseb, z današnjimi mladimi (nekateri so tudi že malo manj mladi), ki so velik del svojega delovno aktivnega časa preživeli kot prekarni delavci, z izjemno nizkimi prihodki in nestalno zaposlitvijo.

Ta položaj, v katerem smo se znašli, bi močno vplival na osnovo za odmero pokojnine in na možnost doseganja pogojev za upokojitev že po ZPIZ-2, še toliko bolj pa glede na predlagane spremembe. V beli knjigi lahko beremo, da želijo podaljšati obdobje za izračun pokojninske osnove na 34 najugodnejših zaporednih let. Ob tem se sprašujemo, kako se bo to sploh lahko izvedlo, zavedajoč se, da so danes v porastu prekarne oblike dela.

Današnji mladi bomo tako morali delati veliko dlje, dobivali pa bomo (pre)nizke pokojnine in naša prekarnost se bo nadaljevala tudi v starosti, na kar bi še dodatno vplivala uvedba točkovnega sistema.

Na Sindikatu Mladi plus tudi ne vidimo smisla v predlaganemu zniževanju višjega odmernega odstotka za ženske in odpravi pozitivne diskriminacije žensk. Kljub vedno večji enakopravnosti žensk z moškimi in celo višji izobraženosti, se ženske še vedno soočajo z večjimi problemi pri zaposlovanju kot moški – težje vstopajo na trg dela, v poklicu se težje uveljavljajo, imajo nižje plače in manjše možnosti za napredovanja. Tudi na področju skrbi za otroke in opravljanja gospodinjskega dela ni dosežena enakopravnost med moškimi in ženskami – in zato se ne more predvidevati, da nimajo dodatnega bremena.

Polega tega pa smo mnenja, da mora prvi pokojninski steber ostati temelj pokojninskega sistema. Zmanjšanje vplačil v prvi pokojninski steber na račun drugih stebrov je nesprejemljivo. Mladi ob že tako nizkih, nerednih prejemkih izjemno težko, če sploh lahko, vplačujejo v druge stebre, ki bi nam zagotavljali dodatno finančno varnost v času starosti. To vidimo le kot prelaganje odgovornosti in bremena na posameznika.

Danes lahko velikokrat slišimo, da bomo morali v prihodnosti delati dlje. Da, zaradi podaljševanja življenjske dobe, praktično nimamo izbire, kot, da delamo dokler nismo popolnoma iztrošeni in še dlje. Na Sindikatu Mladi plus pa se sprašujemo – zakaj? Zakaj ne razmišljamo o tem, kako uporabiti tehnološkega razvoja in digitalizacije kot nekaj pozitivnega in razmislimo o tem kako bi lahko delali manj ob zagotovljenemu dostojnem življenju.

Moramo se zavedati, da je pokojninski sistem ključen del socialne države in bi moral prinašati dobrobit vsem, tako upokojencem kot delovno aktivnemu prebivalstvu, ki bo v prihodnosti prešel v neaktivnost. K vsaki reformi je potrebno pristopiti sistemsko in imeti v mislih dobrobit prebivalstva, ne le finančne učinke na državni proračun.

Razprava o pokojninski reformi se še kako tiče mladih. Ne le zato, ker je zmožnost vzdrževanja solidarnostnega sistema odvisna od delovno aktivnih ljudi, temveč tudi zato, ker se danes gradijo smernice za trg dela tudi v prihodnje. Zato se moramo danes najprej upreti prekarizaciji in se zavzeti za dostojno delo, z namenom, da se izboljša življenje delavk in delavcev in da bodo današnje in prihodnje generacije starejših lahko dostojno živele tudi po upokojitvi.

Naše stališče si lahko v celoti preberete tudi v pdf obliki.

Save