Aktualno, Izpostavljeno

Utrinek iz delavske Ljubljane

objavljeno

Več iz rubrike Aktualno:

Prvo oktobrsko soboto smo se v sklopu našega Festivala dostojnega dela in v organizaciji Alternative Tours Ljubljana odpravili po sledeh delavske Ljubljane ter njenih proletarskih predelov. Ponujamo nekaj utrinkov, ki smo jih nabrali na poti.

Začeli smo na Mesarskem mostu pri tržnici. Kdaj se je v teh krajih prvič zgodilo, da je zaradi prihoda zunanjega velikega kapitala in moderne proizvodnje lokalno obrtništvo izgubilo posel, nas je na začetku vprašal naš vodnik Boštjan Plut. Odgovor: S prihodom Rimljanov, ki jim lokalni keltski obrtniki niso mogli slediti in so bolj ali manj vsi propadli. Ljubljanska tržnica je bila nekdaj, na primer sredi 19. stoletja, ekonomski center mesta: vasem v njeni bližini je omogočala, da so bile precej bogatejše, kot bi bile drugače, saj so kmetje imeli možnost prodajati presežek hrane ali se s tem v zvezi celo specializirati. V omenjenem središču mestnega življenja je prihajalo tudi do različnih goljufij in iskanja bližnjic do zaslužka. Najboljše je bilo, je povedal Plut, imeti svojega stalnega prodajalca. Foto Matej Klarič
V Ljubljani je svoje čase živelo kar nekaj ribičev. V popisu z začetka 18. stoletja jih je bilo 141, ki so to navedli za svoj poklic, kar pri približno 7000 prebivalcih ni majhna številka. Takrat so, kar se organizacije dela tiče, prevladovali različni cehi – čevljarji, suknarji, ribiči itd. – in vsi so sledili svojim pravilom. Bili so nekoliko problematični zaradi svoje neprožnosti, saj so včasih težko sledili nihanju na strani povpraševanja. Delili so se sicer na dve ravni, na mojstre in vajence. Prvi so veljali za ugledne meščane z razmeroma dobrim družbenim statusom, krajšo pa so potegnili vajenci, ki so bili pri mojstru v uku. Precej jih ni nikoli napredovalo v mojstre, saj so lahko služili mojstru vse življenje. So pa bili v primeru poškodb pri delu in podobnega deležni podpore ter oskrbe samega ceha. Foto Matej Klarič
Od leta 1871 naprej je na mestu nekdanje Tovarne Rog stala usnjarska delavnica. Usnjarstvo je za delovanje potrebovalo dve stvari, bližino vode in odmaknjenost od središča mesta, saj je povzročalo izjemno neprijeten smrad. Po koncu druge svetovne vojne je bil obrat, kot marsikaj drugega, nacionaliziran, vzpostavljena pa tovarna koles, katerih proizvodnja je bila nedvomno bolj prijazna tudi za okoliške stanovalce. Foto Matej Klarič
Proizvodnja koles je potekala do leta 1991. Prazne prostore so leta 2006 zasedli skvoterji, aktivisti in umetniki, pozneje pa je velik interes za lokacijo, kjer namerava postaviti center kreativnosti in ustvarjalnosti, pokazala ljubljanska mestna oblast ter večkrat poskušala izseliti Rogove uporabnike in uporabnice. Boj med enim ključnih ljubljanskih avtonomnih prostorov svobode, domišljije, sožitja in solidarnosti ter mestno občino se nadaljuje. Foto Matej Klarič
Voda je imela v preteklosti zelo pomembno vlogo pri ekonomskem življenju Ljubljane. Reka je bila ključna transportna pot, tovrsten transport pa je bil v času, ko ni bilo pravih cest, tudi najcenejši oziroma najugodnejši. Nenazadnje so tudi Rimljani gradili ceste in podobne poti, da se je po njih lažje premikala vojska, je povedal Plut, medtem ko je šel tovor po vodi. Ljubljanica je bila v tem pogledu idealna, na reki pa je bilo izjemno dobro razvito tudi mlinarstvo. Foto Matej Klarič
Prvi večji industrijski obrat v Ljubljani, rafinerijo sladkorja, sta leta 1828 postavila tržaška trgovca Rossman in Pelican. V prvi fazi je delovalo zgolj spodnje nadstropje. Sladkor je bil sicer v srednjem veku najprej izjemno drag, produkcija pa načeloma omejena na Kreto, Sicilijo in Egipt. Ko so sužnji na Karibih znižali ceno sladkorja, je začel ta prodirati tudi v evropsko prehrano, pozneje pa je tehnologija pridobivanja sladkorja iz sladkorne pese odprla priložnost za velike dobičke. Foto Matej Klarič
V Cukrarni so leta 1835 pognali prvi parni stroj na Slovenskem. Ljubljana je bila takrat s približno 25.000 prebivalci še razmeroma majhno provincialno mesto, potem pa se je industrija začela razvijati, je dejal Plut. Cukrarna je v štiridesetih letih 19. stoletja imela toliko dobička, da je gradila oziroma povišala stavbo za dve nadstropji, povečala število delavcev in podobno. Leta 1858 pa je razvoj ustavila nesreča oziroma požar. Ta naj bi bil tako strahovit, da se je stopljen sladkor cedil v Ljubljanico, ki je več dni tekla rjava in sladka. Foto Matej Klarič
Po zaustavitvi proizvodnje je bila Cukrarna, kot je med drugim povedal Plut, tudi eno od zbirnih mest za t. i. meksikajnarje, vojaške rekrute, ki so kot prostovoljci iz avstrijskih dežel stopili v vojaško službo mehiškega cesarja Maksimilijana, brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa. Po potresu leta 1895 pa so se v stavbo zatekle družine brez strehe nad glavo. Med njimi tudi gospodinja Polonca Kalanova, ki jo danes poznamo kot stanodajalko Josipa Murna. Za glavne predstavnike slovenske moderne – Murna, Dragotina Ketteja, Ivana Cankarja, Otona Župančiča ipd. ‒ je bila sobica v zapuščeni stavbi dom in obenem tudi prostor, kjer so ustvarjali. Foto Matej Klarič
Zaradi zapoznele industrializacije na ozemlju današnje Slovenije se je tudi delavstvo organiziralo pozneje kot drugod po Evropi. Nosilci so bili rudarji in železničarji; slednji so kmalu po vključitvi v Kraljevino SHS zaradi znižanja plač in izgube nekaterih pravic organizirali stavko, ki se je končala krvavo. 24. aprila 1920 so orožniki na Zaloški cesti v Ljubljani streljali na množico, ki je želela na manifestacijo v center mesta in ubili 13 ljudi.