Časopisna hiša Delo bi morala zaradi prepovedne odločbe Inšpektorata za delo zaposliti vse honorarce, saj so bili odkriti elementi delovnega razmerja, toda vodstvo na kreativen način rešuje ta “problem” – z agencijskim delom.
Delodajalci iz različnih medijskih hiš v Sloveniji so znani po tem, da najemajo posameznike za opravljanje dela preko s.p.-ja in preko avtorskih ali podjemnih pogodb pod pretvezo, da so stroški dela previsoki in da si ne morejo privoščiti rednega zaposlovanja za nedoločen čas. Konec novembra 2015 je Inšpektorat Republike Slovenije za delo opravil obsežen nadzor medijskih hiš in ugotovil številne nepravilnosti – predvsem so odkrili elemente delovnega razmerja pri tistih, ki delajo prek podjemih in avtorskih pogodb. Poleg finančnih posledic so delodajalci dobili prepovedne odločbe za številne delavce in delavke, kar v teoriji pomeni, da bi jih morali zaposliti v medijskih hišah, ki so kršile zakonodajo. Žal se to več kot očitno ne bo zgodilo, za primer pa si poglejmo kaj spet dela Delo.
Po tem ko je inšpektorat v časopisni hiši Delo ugotovil nepravilnosti v (ne)zaposlovanju svojih delavcev, je Delu podal prepovedne odločbe za več ljudi, pri katerih so se pokazali elementi delovnega razmerja, niso pa delali po pogodbi o zaposlitvi. Sedaj so nas kontaktirali zaposleni na Delu in nam sporočili, da je, prek internih sestankov, vodstvo prišlo do rešitve problema – “prenosa” omenjenih delavcev na zaposlitev prek agencij za zaposlovanje. Rešitev je vredna tega imena predvsem v odnosu do vodstva samega, medtem ko se za delavce stanje v smislu stabilnosti zaposlitve situacija ni dosti izboljšala.
Za boljše razumevanje odločitve Dela moramo najprej razumeti, kaj sploh je agencijsko delo in kaj uporaba le-tega pomeni za vse vpletene – za agencijo, za uporabnika, ter za delavca. Zadnji je pri uporabniku viden kot storitev, ki jo ponuja agencija, kar kaže na popolno razvrednotenje posameznika kot delavca in sprejemanje le tega kot blago. Pravno formalno gledano je agencijski delavec, kar se tiče pravic iz dela (glede plače, odmorov, dopustov, ipd.), izenačen z drugimi, ki so zaposleni pri delodajalcu. Ena od značilnost agencijskega dela je, da delavci dejansko delajo po pogodbi zaposlitvi, a le-te ne sklenejo z delodajalcem (ki v primeru agencijskega dela postane “uporabnik”), ampak z agencijo. Ta je tista, ki posamezniku izplačuje plačo, ter tudi tista, ki lahko odpušča (po tem, ko uporabnik odpove sodelovanje z delavcem in po 6 mesecih čakanja na delo agencija ne najde novega dela). Uporabnik agenciji za izvajanje te storitve – napotovanja delavcev – plača poleg plače še dodatno provizijo. Od zadnje spremembe zakonodaje na tem področju so agencije, ki želijo dobiti licenco za opravljanje dela, izpostavljene večji regulaciji, tako morajo na primer zagotoviti bančno garancijo v vrednosti 30 000€, ter v zadnjih dveh letih proti njim ne sme biti pravnomočno izrečena globa zaradi kršitve delovnopravnih predpisov.
Torej, če potegnemo črto, to pomeni, da je agencijski delavec dražji kot redno zaposlen delavec za nedoločen čas. Edina prednost za naročnika je seveda izjemna fleksibilnost napotenega delavca, ki ga lahko kadarkoli in brez kakršnikoli problemov odslovi. Na tej točki se moramo vprašati kaj se dogaja s “previsoko” ceno dela, ki jo delodajalci nenehno izpostavljajo.
Očitno za delodajalce stroške dela sploh ni problem, saj so za fleksibilnost delavca pripravljeni odšteti več denarja in prekarne delavce sedaj prezaposliti kot agencijske delavce ter s tem plačevati višjo ceno. Na prvi pogled morda nič slabega, toda napoten delavec ima veliko nižjo socialno varnost, saj ga uporabnik lahko kadarkoli odslovi, poleg tega pa ugotavljamo, da se v praksi velikokrat dogaja, da zaposlitvene agencije in uporabniki storitev ne upoštevajo zakonskih predpisov in napotene delavce obravnavajo slabše kot ostale zaposlene. Če si ogledamo samo dva primera, to lahko pomeni, da uporabnik:
– upošteva zakonodajo in kolektivne pogodbe, vendar napotenim delavcem dodeljuje zahtevnejši delovni čas (več izmenskega in nočnega dela) in na sploh drugačne/več obveznosti kot redno zaposlenim,
– popolnoma ignorira kolektivne pogodbe ter s tem krši zakon in močno diskriminira napotenega delavca, pri čemer redko pride do sankcij za naročnika.
Poleg tega pa se pa se v praksi pojavljajo dodatne nejasnosti, kot je na primer razlika med agencijami, katerih seznam se nahaja na straneh MDDSZ, in ki imajo licenco (in s tem bančno garancijo), ter približno dvakrat višjim številom agencij, ki dejansko poslujejo, in jih lahko najdemo v evidenci poslovnih dejavnosti pod kategorijo Posredovanje začasne delovne sile.
Številne raziskave, članki, in pričevanja zaposlenih agencijskih delavk kažejo na pogosto nečloveške razmere, v katerih so prisiljeni delati. So tisti, ki so bolj pogosto premeščeni, tisti, ki bolj pogosto dobijo najmanj zaželena dela znotraj podjetja, ter tisti, ki si zaradi stalne negotovosti ne upajo oditi na bolniško, čeprav jim ta po zakonodaji seveda pripada. So delavci, ki za tistega, pri komur delajo, niso delavci, in so storitev, ki jo lahko naročniki hitro odpovejo. Popolna komodifikacija človeka torej, ki je na tej točki res le še roba/nikogaršnji človek/človeški vir.
Kaj torej dela Delo? Vodstvo se je uspelo “prilagoditi” ugotovitvam inšpektorata na način, ki za samo podjetje ne pomeni povečanja stroškov dela (agencijski delavci, ki jih najemajo, padejo pod postavko “storitev”), poleg tega pa so delavce ohranili na podobno prekarni obliki dela, predvsem v smislu trajnosti in varnosti zaposlitve. Zakonodaja tovrstne odločitve v veliki meri omogoča, in s tem država posredno ustvarja in ohranja možnosti nadaljnje prekarizacije. Na primeru novinarstva je tovrstna prekarizacija, katere učinke smo popisali zgoraj, sedaj očitno povsem legalna.
