Sindikalizem pri nas

Prvi slovenski sindikati so se začeli razvijati konec 19. stoletja, vendar takrat še kot del avstrijskih sindikatov. Sprva je njihovo delovanje obsegalo predvsem izobraževanje delavcev in šele kasneje so začeli z dejavnostmi, ki jih imamo danes za sindikalne. Na primer organiziranje delavcev in boj za delavske pravice, zastopanje posameznikov, ki se z določeno težavo obrnejo na sindikat, udeležba pri kolektivnih pogajanjih v različnih panogah in vloga socialnih partnerjev na nacionalni ravni, kjer sodelujejo pri oblikovanju zakonodaje.

Leta 1867 ljubljanski grafični delavci ustanovijo izobraževalno društvo, s tem se začne prvo organiziranje delavcev v slovenskem prostoru, dve leti kasneje pa tudi delavci v Mariboru ustanovijo izobraževalno društvo. Z državnim zakonom v okviru Avstro-Ogrske monarhije leta 1870 oblasti priznajo sindikalno svobodo, vendar so prvi rezultati organiziranja vidni šele leta 1886, ko se v Lešah pri Prevaljah uprejo rudarji in dosežejo osemurni delavnik in zvišanje mezd. Tri leta kasneje s podobnimi zahtevami stavkajo tudi rudarji v trboveljskem revirju. Leta 1890 izide prva brošura o osemurnem delovnem času in istega leta poteka prvo praznovanje prvega maja na Rožniku v Ljubljani. Z letom 1907 delodajalci in delavske organizacije že začnejo sklepati kolektivne pogodbe. Omenjena praksa se obdrži tudi v kasnejših državnih ureditvah (Država SHS, Kraljevina SHS) kljub temu da se kolektivne pogodbe nato omenjene šele v zakonodaji Kraljevine Jugoslavije leta 1922. Leta 1921 pa si delavci izborijo začetek delovanja t. i. Delavskih zbornic, ki tesno sodelujejo z delavskimi organizacijami. V časopisu Slovenski gospodar leta 1925 zapišejo: »V delavsko zbornico spadajo vsi delavci brez razlike na starost na spol …«

Vir fotografije: Slovenska pomlad.
Vir fotografije: Slovenska pomlad.

Med okupacijo je bilo delavsko združevanje prepovedano, po 2. svetovni vojni je nova oblast stare delavske organizacije ukinila, saj naj bi v socializmu tako ali tako imelo oblast delavstvo. Leta 1945 so ustanovili Enotne sindikate delavcev in nameščencev Jugoslavije, ki so imeli vlogo pri samoupravljanju.

Ob osamosvojitvi Slovenije je sindikalna svoboda postala ustavna kategorija, saj je v 76. člen Ustave Republike Slovenije zapisano: “Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno”. Prav tako se na sindikate navezujeta 42. člen, ki zagotavlja ustavno pravico do zbiranja in združevanja, ter 77. člen, ki daje pravico do stavkanja. V Sloveniji trenutno deluje štirideset reprezentativnih sindikatov in osem sindikalnih central, ki so reprezentativne na nacionalni ravni: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Pergam, KNSS (Konfederacija novih sindikatov Slovenije), K-90, Alternativa, Solidarnost, Konfederacija sindikatov javnega sektorja. Največja sindikalna centrala v državi je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ki združuje 22 sindikatov. ZSSS med svoje dosežke šteje ohranitev tridesetminutne plačane malice med delom, plačan prevoz na in z dela, sprejem zakona o zdravju in varnosti pri delu, dodatek na delovno dobo …

V ZSSS pa je vključen tudi naš sindikat, Sindikat Mladi plus.