O blejski kremšniti, klobasah in predsedovanju Slovenije Svetu Evropske unije

Indici kažejo, da se država oziroma ministrstvo za zunanje zadeve podobno diletantsko in neustrezno kot denimo koronakrize, cepljenja ipd., loteva tudi predsedovanja Slovenije Svetu evropske unije. Iz prve roke:


Verjetno se sprašujete, kaj imajo skupnega klobase, kremšnita in predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije (PSEU). Na prvi pogled popolnoma nič. No, morda kaj v povezavi s turizmom ali pa kulinariko. Ko smo že pri kulinariki in predsedovanju: ali veste, kako bi kranjsko klobaso ponudili predsedniku Evropskega parlamenta? Ali pa, kako bi blejsko kremšnito priporočili nemškemu veleposlaniku? No, študent mora to znati. Preprosto. No, vsaj tako so si zamislili na Ministrstvu za zunanje zadeve in na Protokolu Republike Slovenije.

V decembru 2020 je Protokol Republike Slovenije namreč objavil ekskluzivno novico, da išče študente in študentke za delo pri predsedovanju Slovenije Svetu Evropske unije. Prav »fina« novica, bi rekli. Vsi desničarski portali so na veliko povzemali, kako bo aktualna vlada v projekt PSEU aktivno vključila študente in študentke. Ista vlada, ki je tej isti skupini ljudi v največji krizi v zgodovini Slovenije namenila skromnih 300 evrov pomoči. A kot smo pod aktualno avtokratsko oblastjo že vajeni, se hudič skriva v podrobnostih.

Vedoč, da sem že vnaprej obsojen na neuspeh (ker v avtokratski državi mislim s svojo glavo), sem se vseeno prijavil na razpis. Samo toliko, da vidim, kaj imajo v vladajoči stranki tokrat za bregom. Pa se je zataknilo že takoj na začetku. V razpisu je bil namreč naveden pogoj, da za delo iščejo študente in študentke višjih letnikov dodiplomskega študija, ki že imajo vsaj eno leto primerljivih delovnih izkušenj. No, če sem že ustrezal prvemu pogoju, pa v življenju še nisem spoznal koga, ki bi imel pri rosnih enaindvajsetih leto dni delovnih izkušenj pri predsedovanju Slovenije Svetu Evropske unije. Če se prav spomnim, sem imel 8 let, ko je Slovenija prvič predsedovala Svetu Evropske unije. Teh izkušenj torej nisem imel, a najverjetneje jih ni imel nihče od prijavljenih. Prijavnico sem zato oddal brez navedbe tovrstnih izkušenj, a sem vanjo vključil tiste, ki so se mi zdele relevantne za opravljanje študentskega dela pri PSEU.

Po enem mesecu čakanja sem le prejel njihov odgovor. Nič kriva gospa s Protokola Slovenije me je povabila na razgovor. V elektronskem sporočilu je zapisala, da se jim je moja prijavnica zdela primerna in da sem primeren kandidat za opravljanje tovrstnega dela. Na neko megleno sredino jutro mi je dodelila petnajstminutni termin za razgovor. »Pa grem,« sem si rekel. Saj s tem nisem imel nič za izgubiti. Ker pa sem sam odgovoren in se na razgovore temeljito pripravim, tudi ta ni bil izjema. Pregledal sem celoten projekt, ki čaka Slovenijo, in si pripravil vprašanja, ki sem jih mislil postaviti na razgovoru.

Pridem na Gregorčičevo in iščem pravi vhod, saj se nisem ravno vajen sprehajati po vladnih poslopjih. Nato srečam varuha javnega reda in ga povprašam, na katera vrata moram pozvoniti, pa mi ni znal ravno povedati. Sicer sem pričakoval, da mi bo gospod v modrem, ki »pazi« vlado (sicer ne vem, pred kom – morda pred ljudstvom), znal povedati, kje se nahaja Protokol Republike Slovenije, pa sem se moral na svojo nesrečo znajti sam. Stopim skozi velik vhod in se povzpnem po stopnicah, na katerih je bila položena velika rdeča preproga. V prvem nadstropju me pričaka uslužbenka protokola in me napoti v sejno sobo, kjer so potekali razgovori, v njej pa je že bila komisija, ki ocenjuje kandidate. Vljudno pozdravim, se usedem, spijem požirek vode, si pripravim svojo beležko in počakam, da se mi predstavijo. Gospa se predstavi in pove, da bo razgovor potekal v angleščini in da bodo poleg nje, predstavnice protokola, pri razgovoru sodelovali tudi višji uradnik iz ministrstva za zunanje zadeve in uradnica iz ministrstva za javno upravo. Skratka, vsi govorijo, kako imajo na MZZ veliko dela, na enem razgovoru za študentsko delo pa sodeluje pet ljudi (če vključimo še gospo, ki me je povabila v sobo).

Gospa odpre akto, v kateri je bilo na desetih straneh po mojem mnenju več kot 100 vprašanj, in si naključno izbere tri. Sam sem pomislil, da bodo to kakšna »splošna vprašanja«, a sem se motil. Komisijo je namreč zanimalo, kako bi tujim diplomatom priporočil kranjsko klobaso in blejsko kremšnito. Čeprav sem vegetarijanec, nekako spravim skupaj, kako »okusna« je kranjska klobasa, nakar me gospod iz MZZ povpraša, koliko časa imam in koliko sem ga pripravljen nameniti projektu PSEU. Povem, da bom naslednje leto zaključil dodiplomski študij in bi zato imel razmeroma veliko časa za sodelovanje, a očitno gospodu to ni ustrezalo. Kar takoj mi odvrne, da je PSEU na prvem mestu, šele nato sledi faks. Pa se sam pri sebi vprašam, kako so si stvar zamislili. Študenti in študentke študiramo, delo prek študentske napotnice pa opravljamo občasno. Če pričakujejo, da bo nekdo pol leta sodeloval pri projektu, 8 ur na dan, 5 dni v tednu, potem bi s to osebo lahko sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, namesto da od študentov pričakujejo zanemarjanje njihovih študijskih obveznosti.

No, nato v tem petnajstminutnem terminu pridejo na vrsto tudi moja vprašanja. Komisijo vprašam, kaj bomo študenti in študentke na projektu dejansko delali? Koliko bomo za to delo plačani? Kako bo potekala organizacija dela, kakšen bo delavnik in kje bomo opravljali študentsko delo? Na nobeno od vprašanj ne dobim odgovora. Vsi odgovori so enaki. »Zadev še nismo čisto dorekli.«

Vse, kar sem izvedel na razgovoru, je bilo torej to, da bi moral za čas predsedovanja opustiti faks in ne razmišljati o tem, kaj bom delal, koliko bom za to plačan in kje bom delo opravljal. Študent pač to zmore – vsaj tako naj bi veljalo. Pa ni res! Študent in študentka študirata, delo pa opravljata občasno in ne tako, da zanemarjata svoje študijske obveznosti …

»Hej, a ste že poskusili blejsko kremšnito in kranjsko klobaso?«