Ko te študentski dom postavi pred vrata

V nedeljo, 15. marca, je vlada sprejela odlok, s katerim je prepovedala zbiranje v študentskih domovih po Sloveniji, razen v primeru študentov, ki imajo stalno prebivališče v študentskem domu in študentskih družin ter študentov tujcev in gostujočih profesorjev, ki jim je bila zaradi varnostnih razmer onemogočena vrnitev v kraj stalnega bivališča. Po intervenciji študentov in drugih skupin je bilo študentom in študentkam, ki so se odločili za samoizolacijo v domovih, sicer omogočeno, da ostanejo v svojih sobah in s tem zavarujejo sebe ter svoje družine, vendar je bilo za mnoge, med drugim tudi za našo aktivistko, ki je napisala spodnje besedilo, že prepozno.

Slovenija v zadnjih nekaj tednih bije vse ostrejšo bitko proti novem koronavirusu oziroma bolezni COVID-19, ki jo ta povzroča. Vendar je na mestu vprašanje, če je bila nedavna prepoved zbiranja v študentskih domovih in nato pošiljanje vseh študentov ter študentk domov res najboljša za preprečevanje širjenja okužb?

Najprej si poglejmo časovnico:

12. marec, četrtek

Na univerzah dokončno zaokroži obvestilo, da bodo v ponedeljek, 16. marca, zaprte vse fakultete, s tem, da se je veliko posameznih fakultet že nekaj dni prej odločilo za prekinitev študija.  V študentskih domovih v tem času stopijo v veljavo nova pravila: zaprtje fitnesa in prostorov za druženje, prepoved obiskov, razkužila v vsakem nadstropju, vsi dogodki odpadejo. Po mestih se zapirajo lokali in restavracije. Na tej točki postane jasno, da bo pri nas kmalu nastopila karantena, in sicer tako kot v Italiji ter po drugih državah. Začnemo se zavedati, da bomo kmalu morali izbrati, ali bomo doma pri starših ali v študentskem domu.

13. marec, petek

V želji, da bi ljudi zaščitili pred širjenjem okužbe z virusom, preneha delovati spletna stran prevozi.org.

14. marec, sobota

Sprejet je ukrep o začasni ukinitvi javnega prevoza potnikov, tudi medkrajevnega, ki bo začel veljati v ponedeljek. Po novem ne bo več mogoče premikanje med kraji brez lastnega vozila.

15. marec, nedelja zvečer

Vlada sprejme odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter v univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. To vključuje tudi študentske domove, razen v primeru študentov, ki imajo stalno prebivališče v študentskem domu in študentskih družin ter študentov tujcev in gostujočih profesorjev, ki jim je zaradi trenutnih varnostnih razmer onemogočena vrnitev domov. Večina študentk in študentov to izve na družbenih omrežjih, v ponedeljek zjutraj pa prejmemo obvestilo referata študentskega doma, da moramo zapustiti študentski dom najkasneje do dvanajstih popoldne istega dne. Niti 24 ur časa torej nismo imeli, da bi si uredili odhod.

Takole sem razmere v študentskem domu v Mariboru doživela sama: do petka, 13. marca, je iz študentskih domov odšla že velika večina študentk in študentov. Kar je logično, večina jih noče biti zaprtih mesec ali dva v majhni sobici, s cimri, s katerimi se bolj ali manj razumeš, lepše je biti doma, kjer imaš starše, lastno sobo, kuhinjo in pralni stroj. Odvisno od tipa študentskega doma se število ljudi na sobo giblje od enega človeka z lastno kuhinjo in kopalnico do nekaj ljudi na nadstropje s skupno kuhinjo in kopalnicami. V Ljubljani naj bi bile razmere podobne.

Med nami, ki smo želeli ostati, je v nedeljo zvečer završalo, in to ne brez razloga.

Poleg problema, kako sploh priti domov, če človek nima lastnega prevoza (peš?), je treba izpostaviti dejstvo, da smo tisti, ki smo ostali, ostali zato, da ne bi širili okužbe z novim koronavirusom. Veliko nas ima namreč doma starejše ali bolne starše, in s tem, da ostanemo v študentu, ne trosimo okužbe med domačimi. To je še toliko bolj pomembno glede na to, da so študentski domovi v večjih krajih, kjer se je novi koronavirus pojavil najprej. Zato smo pred boleznijo želeli obvarovati naše bližnje, ki pri morebitni okužbi večinoma spadajo v rizične skupine. Pojavil se je protiargument, da bodo študentje širili virus znotraj študentskega doma, ampak tudi če ne štejemo vseh prepovedi obiskov in vseh pravil, ki so v študentskih domovih začela veljati že teden prej, in bi ga dobilo teh nekaj študentov, ki jih je ostalo, bi ga lahko zajezili znotraj doma. Tako ga ne bi nosili domov, saj je, kot rečeno, virus nevarnejši za starejše ali bolne osebe, mladi pa pogosto niti nimamo simptomov ali pa so ti le blagi. Tudi če upoštevamo omenjeno, je problem, da je bila v ponedeljek večina fakultet že nekaj dni zaprta in smo imeli kar nekaj časa »za druženje in širjenje virusa«, ki smo ga potem lahko v ponedeljek odnesli domov. Zakaj ni bil torej odlok o zaprtju študentskih domov izdan ob istem času kot odlok o zaprtju univerz, da bi odhod lahko načrtovali ter začeli že prej pakirati in odhajati, če že nismo imeli druge možnosti?

Vsaj nekateri od nas zaprtja nismo niti pričakovali, saj smo na študentske domove gledali kot na nekaj zasebnega, kot na najemniško stanovanje. Drugi dom? Očitno ne. Kaj pa študenti in študentke ki imajo doma težke razmere, ki niso omenjene v izjemnih primerih? Kaj pa študenti, ki morajo še naprej delati? Sprašujemo se tudi o zakonitosti odloka, saj govori o »zbiranju ljudi v zavodih« (torej javnih prostorih), v študentskem domu pa človek »biva v zasebnem prostoru«.

Po drugi strani pa lahko na študentske domove gledamo kot na podaljšek izobraževalnih institucij, saj so namenjeni bivanju v času izobraževanja: če so univerze oziroma fakultete torej zaprte, tudi razlogov za bivanje v študentskem domu ni več. Prav tako obstaja možnost, da bi študenti še naprej prehajali med domom in študentskim doma ter s tem širili okužbo.

No, zgodilo se je, kar se je. Študentska organizacija Slovenije in Zavod PIP – Pravni in informacijski center Maribor sta v ponedeljek, 16. marca, popoldne in v torek, 17. marca, podala nasvet, da se dogovorimo, da zaradi posebnih razmer (kot je ogrožanje rizičnih skupin) ne zapustimo študentskega doma, vendar je bilo to v večini primerov prepozno, saj smo že morali oditi domov. Kako bo to vplivalo na širjenje okužbe, pa bomo videli v prihodnjih dneh in tednih.

Na srečo so bili delavci v domovih vsaj po mojih izkušnjah uvidevni, vse se je dalo dogovoriti in, če nisi imel prevoza, oditi domov nekaj ur pozneje, kot je bilo sprva rečeno. Vsi so bili potrpežljivi in prijazni, kljub temu da se je nanje verjetno vsul kup elektronske pošte in klicev. Niso bili krivi za nastale razmere, morali so le izpolniti navodila vlade, zato se jim za izkazano delo zahvaljujem.

Zdaj ostaja le še vprašanje, ki se je v nedeljo zvečer porodilo več študentkam in študentom: Ali se bo zaprtje študentskih domov za mesec ali več poznalo tudi na položnici?