Delimo zgodbo (prejeto nedavno) mlade osebe, ki je pri iskanju študentskega dela doživela izkušnjo, ki jo je navdala z mešanimi občutki, ob katerih se človek vpraša, koliko smo delavke in delavci danes sploh še vredni.
Med poletnimi počitnicami sem, da bi si nabrala nekaj izkušenj, iskala študentsko delo. Na Facebooku sem našla anketo o možnosti za dodatno delo in jo izpolnila. Zraven sem bila naprošena za svoj kontakt, pa če sem študentka, brezposelna, če bi rada dodatno delo in dodatno zaslužila ter koliko, jih je zanimalo. Kaj več o vsem skupaj ni pisalo. Ni bilo podatkov o podjetju, nič. Ker sem anketo izpolnila, so me po nekaj dneh poklicali. Predstavil se mi je sicer prijazen fant, ki je govoril mirno, ampak tako hitro, da večine povedanega nisem razumela. Kar sem razbrala, je bilo, da me vabijo na uvodni sestanek o uvajanju v delo in da bo mogoče tudi delo od doma. Slišalo se je odlično. Nisem iz centra Ljubljane, da bi se vsakič vozila na delo pa se mi je zdelo naporno.
Uvodno srečanje
Pristala sem na uvodni sestanek. Zanimalo me je več in poskusiti sem želela nekaj novega. Po elektronski pošti sem dobila vabilo in v štiriindvajsetih urah sem morala potrditi, da res pridem, kar sem tudi storila. Dan pred sestankom sem prejela še en klic iz podjetja: javilo se je neko dekle in me vprašalo, če res pridem. Potrdila sem. Potem so mi poslali še sms sporočilo, da sem potrdila tudi tako. Polna vprašanj sem vadila za razgovor, a ko sem prišla na dogovorjeno mesto, je bilo povsem drugače, kot sem pričakovala. Na razgovoru nisem bila edina. In pravzaprav niti ni šlo za razgovor za delo. Na recepciji so me ‘obkljukali’ in rekli naj počakam. Nabralo se je več ljudi, predvsem mladih, in povabili so nas v dvorano. Bila je majhna, svetla, z veliko stoli in Power Point prezentacijo. Naročili so mi naj se usedem v drugo vrsto. Igrala zelo glasna elektronska glasba. Težko se je bilo pogovarjati ali nasploh komunicirati. Bilo je veliko mladih, dijakov, študentov, nekatere so pripeljali celo starši, ki pa v zgradbo niso stopili. Zdelo se mi je razburljivo in vsa navdušena sem čakala, da začnem delati. Kakšno dobro priložnost sem dobila!
Življenje v našem času
Ko se je sestanek začel, so predstavitev podjetja napovedali za pozneje. Najprej smo poslušali predavanje o nekakovostnem življenju v naši dobi. Elektronika, hitra prehrana, živimo, da delamo in ne delamo, da živimo, nihče ne živi svojih sanj in ne uporablja svojih talentov. Kot študentka, ki za študij ni izbrala področja, ki si ga je želela, se mi je to vtisnilo v dno duše. Gledali smo tudi videe o tem, kako izkoriščamo naš planet, kako ne skrbimo za naše telo, kako starejše osebe pripovedujejo o spominih na svojo mladost in skoraj sem zajokala, ker ne počnem tega, kar si želim. Z vsem se strinjala in dobila občutek, da sem končno prišla nekam, kjer razmišljajo enako kot jaz. Potem so nam povedali, da želijo v njihovem podjetju povedano spremeniti. Da želijo, da lahko vsak dela, kar hoče in zasluži dovolj, če mu gre zelo dobro pa da lahko postane tudi milijonar. Ta obljuba je seveda privabila večino. Govorili so tudi o skrivnosti milijonarjev, o tem, zakaj so oni kot podjetje tako uspešni, pravili so zgodbice njihovih investitorjev in razlagali o tem, kako so postali bogati in obljubljali, da lahko to postanemo tudi sami. Če bomo delali pri njih. Na koncu so povedali, da na naslednjem sestanku povedo več o samem podjetju in delu. Povedali pa so tudi, da moramo za to plačati 10 evrov (kar v resnici ni tako veliko) kot nekakšno zagotovilo, da mislimo resno. Ker si ne želijo kandidatov, ki dela ne bi opravljali kakovostno. Rekli so, naj razmislimo. Potem pa presenečenje – sestanek je bil točno čez dva dni. Kdor ne želi sodelovati, so nam rekli, lahko kar odide. Tistim ki so se odločili ostati, pa so izdali več podrobnosti o tem, kako bo drugo predavanje potekalo. Vse skupaj je nekako izpadlo pasivno agresivno. Zunaj so nas čakali tisti z recepcije, ki so mizo premaknili bližje k vratom, zraven pa so imeli tudi blagajno. Če si hotel na drugi sestanek, si moral plačati. Pa sem se odločila, da poskusim. Še dva sestanka oziroma uvajanje, da lahko začnem. Za naslednji sestanek sem prav tako dobila vabilo, ki ga je bilo treba potrditi, kar sem tudi storila.
Skozi trnje do zvezd?
Na drugem sestanku sem dobila občutek, da so vsi zaposleni med seboj povezani in zelo družinski. Predavanje je trajalo celo popoldne. V prvem delu smo spet poslušali nagovor o boljšemu življenju, video z glasno glasbo, govorec je bil drug – sam direktor podjetja. Povedal je več o sebi, o tem, kako se je iz revščine prebil v direktorja, ki posluje z milijonarji, in da lahko nekega dne to postanemo tudi sami, pokazal nam je svoje slike, govoril o srednji šoli, svoji ženi in otrocih. Vse to se me je zelo dotaknilo. Odmislila sem dejstvo, da je za pozornost vpil, skakal in preklinjal. Začutila sem da je postal tak, ker se je boril za svojo veljavo in za svoje sanje. Da mu je postalo vseeno, kar si drugi mislijo o njem, da je pač tak, kot je. Šele v drugem delu so nam predstavili podjetje, njegove izdelke in izkupiček, ki bi ga za delo dobili mi. Ne bi bilo plačano na uro, ampak toliko, kolikor človek lahko proda. Da se zavarujejo, če v resnici sploh ne delaš. Da ne plačujejo za lenarjenje, so dali vedeti, kar me je zmotilo. Lahko, da veliko delaš, ampak te tudi drugi lahko večkrat zavrnejo. Denarja in truda, ki ga porabiš za prodajo njihovih izdelkov, ne dobiš nujno izplačanega. Delo poteka ali pri tebi doma ali pri njih prek družbenih omrežij. Kar je trenutno zaradi vseh bolj priljubljenih influencerjev in vse bolj priljubljenega digitalnega marketinga, ki naj bi kmalu izpodrinil običajno prodajo, razumljivo.
Kako postati milijonar
Pokazali so nam tudi osnove same prodaje, ki mi zaradi direktorjevega načina govora in skakanja z ene teme na drugo ni bila povsem jasna, drugi kandidati pa si skupaj z mano niso upali nič vprašati, kaj šele govoriti med sabo. Še vedno smo poslušali o možnosti postati milijonar, ki pa jo je naenkrat zamenjalo nekaj drugega. In sicer informacija, da je zelo težko prodati vse izdelke. Potem je direktor napletel drugo zgodbo o svojih začetkih in iskanju načina, kako postati dober prodajalec, s tem pa nas je spravil v smeh in ustvaril dobro ozračje. Vse je potekalo tako hitro, čeprav je trajalo celo popoldne. Po glavi so se mi pletla vprašanja. Kako naj potem z njihovo pomočjo postanem milijonar, kot obljubljajo, če je tako težko prodati vse izdelke? Zazdelo se mi je čudno. Govornikov je bilo več, včasih se je ponovila podobna zgodba. Hvalili so svoje izdelke in jih tudi uporabljali, kar je razumljivo. Zakaj bi nekaj prodajal, če v to ne verjameš? Dobili smo veliko slikovnega gradiva, raziskav, da so njihovi izdelki odlični, čeprav zanje še nisem slišala. Trenutno naj bi se prebijali na trg. Rečeno je bilo tudi, da se zavedajo, da bo veliko ljudi odšlo in se z njimi ne strinjajo, ampak na koncu bodo tako ali tako ostali tisti pravi, ki si uspeha in bogastva želijo, kar bodo tudi dobili. Po vsem tem smo imeli tudi odmor, ki mu je sledila nekakšna podelitev nagrad in priznanj med sodelavci podjetja. Ena od skupin je prejela tudi nagrado, da se za cel dan podruži z milijonarskim investitorjem in dobi marketinške izkušnje, kar lahko v prihodnosti čaka tudi nas. Temu je seveda sledil bučen aplavz. Kdo pa se ne bi družil z milijonarjem in ga vprašal, kako naj to postane tudi sam?
Na tretjem sestanku, ki naj bi sledil v naslednjem tednu, bi se tudi sami lahko srečali z njim in šli na zabavo v diskoteko, kjer praznujejo izbrane poslovne odločitve. Vendar za naslednje srečanje nisem imela časa. Ker mi je bilo žal, da bi lahko izgubila tako odlično priložnost sem prosila, če mi sporočijo termin naslednjega sestanka, ki je bil spet ekspresno hitro. Všeč mi je bilo, da mislijo resno in jim je mar za nas. Čeprav je bilo povsod videti nasmeške in vljudnost, pa sem začutila nekakšno čudno rivalstvo. Izvedela sem, da bo po tretjem sestanku potekalo še eno tedensko uvajanje, da iz nas naredijo uspešnega prodajalca. Ker sem se ukvarjala z drugim projektom, sem morala spet zavrniti.
Koliko smo delavke in delavci sploh še vredni?
Po vsem tem od podjetja nisem dobila nobenih informacij, z njimi pa se mi ni dalo več ukvarjati. Sem pa bila velikokrat v dvomih, če sem se odločila prav. Bodo res kmalu vodilno podjetje na svojem področju in mi je ušla milijonska, življenjska priložnost? Po drugi strani pa je bilo vse videti tako nenavadno, malo preveč prisiljeno in v to se nisem hotela vmešavati. Prav tako sem kmalu v podobnem podjetju dobila delo, v okviru katerega sem opravljala promocijo v nakupovalnem centru. Zbirati sem morala podpise za anketo. 0,5 evra za vsak podpis, ki ga dobim, in za osebne podatke ljudi. Veliko nakupovalcev me je zavrnilo in se, ko sem v rokah nosila mapo, od mene oddaljilo. Na razgovoru, na katerem nas je bilo šest in še enkrat pred pričetkom dela, sem dobila samo nekaj osnov. V treh urah dela sem zbrala samo 2 podpisa, torej dve izpolnjeni anketi. Če ne izpolniš vseh podatkov ali pa ni razločno napisano, se anketa ne šteje kot izpolnjena, kar pomeni, da ne zaslužiš 0,5 evra. Torej eno evro za zavrnitve, žaljivke in zavijanje z očmi, pa še sama sem si plačala stroške do tam, kjer sem delala. Razočarana sem nadaljnje sodelovanje zavrnila, pravzaprav informacij za sejem, na katerem naj bi delala čez nekaj tednov, nisem niti dobila. Najbrž so sami ugotovili, da mi to ne gre. Vem, da nobeno delo ni lahko, sploh ko si začetnik, ampak takšno ravnanje ne bi smelo biti dopustno.
Premišljujem, ali smo delavci sploh še kaj vredni. Preveč je takšnih primerov, ki pa ostajajo skriti. Obljubljajo nam dobro službo takoj, ko končamo šolo, nas potiskajo v delo že v šoli, čeprav sploh ni tako, kakor pravijo. Vsi bi radi postali milijonarji, imeli vile z bazeni, drage avtomobile, namesto da bi za manj denarja delali nekaj, v čemer uživajo, imajo talent za to in so dejansko dobri v tem. Šele potem nastane kakovost, manj stresa, duševnih motenj in šele potem lahko zares postaneš milijonar v pravem pomenu besede.
