»Kdo piše naš čas?« – Poročilo s predavanja

V četrtek, 18. 4., smo na Sindikatu Mladi plus v okviru našega Festivala dostojnega dela na ljubljanski Filozofski fakulteti organizirali predavanje z naslovom Kdo piše naš čas? Študentska gibanja nekoč in danes. Predaval je dr. Lev Kreft, upokojeni profesor estetike in filozofije športa na Filozofski fakulteti v Ljubljani, tudi sam udeleženec študentskega gibanja v letih 1970 in 1971, pa poslanec v Državnem zboru od leta 1990 do 1996 in eden od njegovih podpredsednikov (1993 – 1996).

Ker skoraj nobenega družbenega pojava in na splošno tudi današnjega časa ni mogoče razumeti brez določenega teoretskega ozadja, nas je profesor Kreft uvodoma popeljal skozi okvirno zgodovino evropske misli in teorije od 17. stoletja naprej. Dotaknil se je modernosti, ko je bilo »vse, kar je bilo, novo, dobro« in »tudi slabo novo boljše od dobrega starega«, pa postmodernosti, sodobnosti in vseh različnih poimenovanj za današnji čas s predpono post, ki se je sicer že obrabila. Hkrati pa kaže na željo zapustiti nekaj, kar je obstajalo, in izkazuje nezmožnost dejansko izpeljati omenjeni odhod. Gre za značilnost časa v prehajanju, kar pomeni, da bi današnji čas, v katerem živimo, lahko označili za tranzicijskega, pri katere se nam pogosto porodi vprašanje, od kod odhajamo in kam gremo.

Vsaka generacija naj bi bila svoje boje, s katerimi naj bi se ukvarjala na sebi lasten način. Do protestnega gibanja leta 1968 je bil dr. Kreft vseeno nekoliko kritičen, saj v končni fazi ni doseglo želenih ciljev, same ideje pa so sčasoma izzvenele. V slovenskem oziroma širšem jugoslovanskem prostoru so v letih 1970 in 1971 tamkajšnji protesti poleg splošnih ciljev študentskih uporov po svetu imeli še druge namene. Šlo je za čas, ko je Jugoslavija začela jemati posojila svetovnih bank in se vedno bolj odpirala trgu, študentje pa so začeli nasprotovati prokapitalsko usmerjeni politiki. Dr. Kreft je takrat ravno začel s študijem in bil aktiven član ljubljanskih študentskih protestov, ki sicer niso bili tako številni in uspešni kot morda beograjski, vendar jim lahko vseeno pripišemo izjemen pomen.

Na vprašanje, zakaj naj bi ravno študenti bili nosilci družbenih sprememb, je predavatelj odgovoril, da ti v resnici nikoli niso imeli ničesar za izgubiti, še posebej, se je pošalil, ko so izvedeli, da je opravljanje izpitov mogoče tudi iz zapora. Nosilci družbenih sprememb naj bi bili tudi zato, ker študentska populacija ni ujeta v gol boj za preživetje oziroma se ji (še) ni treba ukvarjati s skrbjo za družino, hkrati pa v najbolj plodni dobi učenja najlažje razvijajo kritično misel.

Predavanje se je nato razvilo v daljšo debato, v katero se je z vprašanji, kot so »Je organizacija študentov danes sploh še mogoča?«, »So nekateri protestniki iz prvih vrst zasedli prav tiste politične stolčke, proti katerim so se sprva borili?« aktivno vključila tudi publika. Nanje je dr. Kreft odgovarjal precej optimistično, z odgovori, drugačnimi od tistih, ki običajno moralistično kritizirajo današnjo »leno mladino«. Tudi zaradi takih pavšalnih kritik se študentska gibanja v sodobnem, vedno bolj individualiziranem svetu pogosto zdijo stvar preteklosti, vendar se je na primer že z nedavnimi okoljskimi protesti mladih pokazalo, da jim ni vseeno, v kakšnem svetu živijo, ter da so še vedno zmožni skupnega boja. Pri tem predstavlja tudi sindikat pomembno obliko organiziranja. Dr. Lev Kreft pa je prisotne pozval prav k branju, debatiranju in organiziranju.