Komu ali čemu služi Zavod za zaposlovanje?

Vedno je zanimivo prebrati, kaj v svojih kolumnah pravi Miha Blažič – N’toko. Pred kratkim je pisal o brezposelnosti, o neustreznih programih spodbujanja zaposlovanja in po njegovem problematični vlogi Zavoda za zaposlovanje, ki naj bi se spremenil v »hišo čudaških, bebavih in naravnost ponižujočih ritualov, ki nimajo zveze z iskanjem služb«.
Na njegovo pisanje so se že odzvali tudi na ZRSZ in se med drugim pritožili, da avtor o njihovih aktivnostih piše na preveč negativen in stereotipen način. Kaj pa meniš ti?

“Gotovo ste opazili, kako se je jezik ponudnikov dela spremenil – danes vam z zavoda ne pošiljajo vabila na razgovore za službe, ampak na »izobraževanje« s »priznanim poklicnim motivatorjem«, kjer boste stopili v stik sami s sabo, odkrili notranji potencial in postali »mojster samoocenjevanja«. Za vsako izgubljeno delovno mesto se je pojavil nov program, ki ponuja dinamičen kreativen pristop k (samo)zaposlovanju. Na trenutke je kar težko verjeti, da v resni državni instituciji obstaja takšno new age šarlatanstvo, a nas ob ezoteričnih okusih nekaterih naših ministrov to ne bi več smelo presenečati. Skupni imenovalec vseh teh programov je ideja, da morajo brezposelni začeti sami sebe dojemati kot ustvarjalce novih služb. Njihova brezposelnost ni več stvar ekonomske realnosti kraja, v katerem živijo, ampak pomanjkanja podjetniške mentalitete. Vsak človek na zavodu je tako postal latentni job-creator, naloga novih poklicnih svetovalcev pa ni iskanje plačanih služb, ampak slikanje pravljičnega sveta, v katerem lahko vsak človek brez začetnega kapitala, brez znanja in brez zvez kjerkoli ustvari delovno mesto in konkurira velikim podjetjem, kakršna so ga pred tem zaradi krčenja delovne sile odpustila.”

Celotno kolumno je mogoče prebrati v eni od prejšnjih številk Mladine.