Komentar na predlog Zakona o vajeništvu

Objavljamo besedilo, oz. komentar na predlog Zakona o vajeništvu, ki ga je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije poslala v javno razpravo. Sindikat Mladi plus je tudi tokrat aktivno sodeloval pri oblikovanju komentarjev.

Uvodoma bi želeli poudariti, da v ZSSS podpiramo namero Vlade RS, da ponovno uvede sistem vajeništva, zlasti pa, da ga regulira z zakonom. Prepričani smo, da utegne uvedba vajeniškega sistema pozitivno vplivati na zaposlovanje mladih, povečati zanimanje mladih za tim. deficitarne poklice ter imeti pozitiven vpliv na razvoj gospodarstva. Ravno zaradi navedenega v ZSSS sistema vajeništva ne vidimo zgolj kot sestavni del izobraževalnega programa, temveč nanj gledamo širše. Zato je pri urejanju vajeniškega sistema potrebno upoštevati več vidikov, tako delovnopravnih, izobraževalnih, socialnih kot tudi davčnih.

Pred dokončnim oblikovanjem zakonskega predloga o vajeništvu je po našem prepričanju potrebno sprejeti odločitev, kakšen status imajo mladi dijaki/vajenci. Ali bodo imeli status dijaka, ki se v okviru poklicnega izobraževanja praktično izobražuje pri delodajalcu, ali pa bomo sprejeli koncept, v katerem je vajenec zaposlen in ki se ob opravljanju dela pri delodajalcu mora (zakonska obveznost) izobraževati (podobno kot je v Avstriji, Nemčiji). Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisna marsikatera zakonska rešitev, ki se nanaša na pravice vajencev pri delodajalcih. V ZSSS vsekakor vztrajamo, da kakršnokoli obravnavanje vajencev za čas, ko so ti na delu/usposabljanju pri delodajalcu, ki bi spodbujalo neenak položaj pri temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ni dopustno. Zlasti na področju pravic, ki so povezane z odsotnostmi z dela. Zaradi specifičnega položaja dijakov bi bilo potrebno celo razmisliti o večjem obsegu pravic iz delovnega razmerja (npr. pri upravičeni odsotnosti z dela).

V tej povezavi predlog zakona po našem prepričanju vajencem v zadostni meri ne nudi ustrezne delovnopravne zaščite. Še več. Določbe predloga zakona, ki se nanašajo na delovnopravni status dijaka, so po našem mnenju oblikovane tako, da postavljajo vajenca v neenakopraven položaj napram ostalim zaposlenim, zlasti pa utegnejo oblikovati “nov prekarni razred” na trgu dela oziroma bi vajenci za marsikaterega delodajalca pomenili cenovno izredno poceni delovno silo. Tako bi vajeniška nagrada morala biti odmerjena v višini določenega odstotka plače pri posameznem delodajalcu za specifično delovno mesto in ne od minimalne plače kot je navedeno v predlogu zakona. Sistem, ki ga predlagatelj zakona uvaja, namreč pomeni neko vrsto uravnilovke, pri čemer pa sploh ni pomembno, koliko je posamezna vrsta dela ovrednotena pri posameznem delodajalcu. Prepričani smo, da ni nikakršne podlage, da bi vsi dijaki bili enako nagrajeni (ne glede na vrsto dela, ki ga opravljajo) oziroma, da se višina vajeniške nagrade veže zgolj ali izključno na dolžino vajeniške dobe. V povezavi s tekom vajeniške dobe smo v ZSSS tudi prepričani, da ni nikakršne ovire, da bi tudi vajencu tekla delovna doba za čas opravljanja vajeništva ter mu pripadle vse pravice (razen pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti), ki so vezane na plačilo prispevkov za socialne zavarovanja (zlasti tek pokojninske dobe).

V povezavi z višino vajeniške nagrade opozarjamo na nejasnost, ki se nanaša na brezposelne. Predlog zakona namreč ne določa višine vajeniške nagrade za brezposelne, ampak navaja, da se smiselno uporablja nagrada kot za vajence, ki se redno izobražujejo. Ta nejasnost je nesprejemljiva, saj daje proste roke pri odločanju o višini nagrade posameznim delodajalcem, zlasti če upoštevamo dejstvo, da je tudi višina vajeniške nagrade različna. Sicer pa v ZSSS predlog ministrstva, s katerim le ta omogoča opravljanje vajeništva tudi brezposelnim osebam, ne razumemo. Zlasti, če upoštevamo dejstvo, da so brezposelnim osebam namenjeni različni programi aktivne politike zaposlovanja in da vajeništvo ne sme postati ukrep, katerega namen bi bil zmanjšati število registrirano brezposelnih na zavodu za zaposlovanje. Vajeništvo se mora primarno nanašati na mlade, ki se izobražujejo in ne na brezposelne, ki so svoje šolanje že končali.

V povezavi z vajeniško nagrado bi želeli opozoriti še na dejstvo, da vajeniška nagrada kot prejemek dijaka/vajenca, v predlaganem sistemu vpliva na letni prihodek družine vajenca. To pa pomeni, da bi se številni socialni prejemki, za katere je osnova za izračun skupni prihodek družine, lahko na ta račun zmanjšali, kar bo močno vplivalo na številne družine oziroma na njihove družinske proračune. Zato v ZSSS predlagamo, da je vajeniška nagrada izvzeta iz osnove, ki je podlaga za odločanje o pravičenosti do socialnih transferjev, subvencij, štipendij,…

V okviru delovnopravnega statusa dijaka/vajenca opozarjamo še na potrebo, da bi predlog zakona v primeru odsotnosti vajenca zaradi bolezni temu moral zagotoviti plačano bolniško odsotnost. Zlasti ko gre za odsotnost, ki je posredno ali neposredno posledica opravljanja dela pri delodajalcu.

Predlog zakona predvideva, da v kolikor vajenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz vajeniškega razmerja ali da so mu kršene pravice iz vajeniškega razmerja, lahko od delodajalca zahteva, da v roku osmih delovnih dni od prejema zahteve ta kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti do vajenca izpolni. V kolikor delodajalec v roku iz prejšnjega odstavka ne izpolni svojih obveznosti oziroma ne odpravi kršitve, lahko vajenec v roku osmih dni od poteka roka za odpravo kršitev odstopi zahtevo pristojni zbornici, ki posreduje v sporu v roku osmih dni od prejema zahteve. Na tem mestu opozarjamo, da absolutno nasprotujemo sistemu, ki bi delodajalske zbornice glede česarkoli postavljal v privilegiran položaj napram reprezentativnim sindikatom. Nesporno je, da predlagan sistem reševanja medsebojnih sporov ne bo zagotovil potrebne in ustrezne nepristranskosti, saj zbornice kot take zastopajo interese delodajalcev. V spore med delodajalci in vajenci je zato nujno potrebno vključiti sindikate. Še bolje pa bi bilo, da bi zakon predvideval za reševanje sporov ustanovitev neodvisnega organa, ki bi bil sestavljen iz predstavnikov države, delodajalcev in sindikatov ali pa formiranje nekakšnega “varuha pravic vajencev”. Predlagani vlogi zbornice v ZSSS absolutno nasprotujemo.

Sicer pa predlogu zakona, ki uvaja sistem, da imajo delodajalske organizacije na področju vajeništva privilegiran položaj, nasprotujemo. Vsi socialni partnerji moramo namreč biti postavljeni v enakopraven položaj. Predlog zakona pa v sedanji obliki v celoti izključuje sindikate. Potrebno je poudariti, da sistem vajeništva ne pomeni samo odnosa med izobraževalno ustanovo in delodajalcem, ampak mora predstavljati širši sistem, ki vključuje vse socialne partnerje. Tudi sindikate. Zato predlagamo, da se v okviru določb zakona o vajeništvu posebna vloga dodeli tudi sindikatom oziroma se jih obravnava kot enakovredne partnerje znotraj vajeniškega sistema.

Tisti delodajalci, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, ne smejo izvajati vajeništva in ne smejo biti deležni nikakršnih subvencij ali katerikoli drugih ugodnosti. Namen samega vajeništva namreč ne sme biti v tem, da bi delodajalci z vajenci pridobili »poceni in poslušno« delovno silo, ali si kako drugače zmanjševali stroške dela. Namen vajeništva mora biti predvsem v tem, da je dijak/vajenec takoj po končanem izobraževanju sposoben opravljati samostojno svoje delo, s čimer se mu olajša iskanje zaposlitve. V kolikor pa bi delodajalec kljub temu bil deležen določenih finančnih ugodnosti, pa bi bilo smiselno razmisliti tudi o tem, da bi obstajala obveza delodajalca o zaposlitvi vajenca, za katerega je prejemal subvencijo. V nasprotnem primeru se namreč lahko zgodi, da bodo delodajalci vajenca zamenjali z vajenci ter na ta način, vsaj za enostavna dela, imeli vedno na razpolago cenejšo delovno silo. Pa še subvencijo bi prejeli.

Potrebno bi bilo tudi razmisliti o dejavnostih/poklicih, v katerih bi bila uvedba vajeniškega sistema dovoljena/omogočena. Izvajanje vajeniškega sistema namreč ne sme biti omogočeno v vseh dejavnostih, veljalo pa bi tudi predvideti obseg vajeništva.

Predlog zakona predvideva, da bo pristojno ministrstvo zagotavljalo sredstva za usposabljanje mentorjev. Sredstva za usposabljanje mentorjev bi po našem mnenju morali zagotoviti delodajalci. Interes delodajalcev imeti vajenca in usposobljene mentorje namreč ne sme biti v subvencijah oziroma v stroških dela, temveč v znanju in usposobljeni delovni sili mladih, ko ti končajo šolanje. Z lastnim financiranjem usposabljanja mentorjev pa bi se vsekakor naredila določena selekcija tistih delodajalcev, ki jim je v ospredju usposobljen kader, ne pa zgolj ali izključno finančni vidik. Vsekakor se zavzemamo za kakovosten vajeniški sistem, z usposobljenimi mentorji. K temu pa morajo svoj de lprispevati tudi delodajalci.

Iz predlaganih zakonskih določb je moč razbrati, da se bo vajenec lahko začel pri delodajalcu praktično usposabljati z delom, ko dopolni 15 let. V tem primeru je potrebno rešiti primere tistih dijakov, ki se v srednjo šolo vpišejo pri 14ih letih. Sicer pa je v povezavi z vpisom na srednjo šolo potrebno opozoriti še na dejstvo, da predlog zakona predvideva registrirano pogodbo o vajeništvu z delodajalcem, ki jo potrdijo na zbornici ob vpisu v izobraževalni program. Omenjena pogodba sicer glede na predlog zakona ni obvezna, je pa predvideno, da bodo imeli pri vpisu v izobraževalni program tisti z registrirano vajeniško pogodbo prednost pred ostalimi kandidati brez registrirane vajeniške pogodbe. V praksi bi to lahko pomenilo, da bodo lahko svojo prednost kljub odličnim ocenam izgubili številni mladi, ki omenjene pogodbe ob vpisu ne bodo imeli. Slednje pa za ZSSS ni sprejemljivo.

Glede na vse navedeno tako predlagamo naslovnemu ministrstvu, da po zaključeni javni obravnavi zakona o vajeništvu in proučitvi vsebine prejetih predlogov, mnenj oziroma opomb v okviru socialnega dialoga s socialnimi partnerji oblikuje nov predlog zakona. Besedilo predloga zakona o vajeništvu, ki je bilo dano v javno obravnavo za ZSSS (tako zaradi pomanjkljivosti, nedorečenosti kot tudi nekaterih predlaganih sistemskih rešitev) namreč ni sprejemljivo in mu v celoti nasprotujemo.