Danes obeležujemo dan dostojnega dela, katerega je leta 2008 razglasila Mednarodna konfederacija sindikatov. Gre za dan mobilizacije v podporo dostojnemu delu in v zahtevi po delu, ki zagotavlja pravično plačilo, varnost, enakost in socialno zaščito, po pravici do izražanja mnenj, organiziranja in vključenosti v sprejemanju odločitev, ki vplivajo na življenja posameznic in posameznikov.
Realnost je od ideje dostojnega dela in dostojnega življenja precej oddaljena. Sploh med mladimi je Slovenija med vodilnimi v deležu prekarnih oblik dela, prav tako situacija ni rožnata na področju dolgotrajne brezposelnosti in socialne izključenosti. A da ne dolgovezimo preveč o abstraktnih idejah in statistikah, poglejmo bolj konkretno, v katero smer je šla Slovenija samo v zadnjih tednih – korak bližje dostojnemu delu in dostojnemu življenju za vse, ali morda dva koraka v nasprotno smer?
Začnimo pri diskurzu, katerega je pri govoru o proračunskih postavkah prevzel finančni minister Mramor. Slišali smo lahko na primer, “da dodeljenih pravic ni mogoče vrniti na predkrizno raven, saj je razpoložljivih sredstev bistveno manj”. Izjava predpostavlja, da pravice niso nekaj univerzalnega, torej dostopnega vsem, ampak le privilegij za določene ljudi in določene čase – čase, ki pa so očitno minili. Politika varčevanja nam vlada, vse ostalo je drugotnega pomena, vključno s pravicami – delavskimi, socialnimi, državljanskimi.
Nasprotujemo pogojevanju človekovih pravic z varčevanjem – če država sama ni branilec pravic, kaj je njen namen? Dostojno delo in dostojno življenje za vse!
Svojo besedo so na področju sprememb zakonodaje v luči varčevanja in uravnoteženja javnih financ dobila tudi ministrstva, in posebej zanimiva je sprememba Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, predlagana s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zakon je bil po predlogu MDDSZ na seji vlade 23. 9. spremenjen na način, ki bo omogočal še vnaprejšnje omejevanje prejemanja državnih štipendij. Ker je v lanskem letu gospodarska rast presegla 2,5% bruto proizvoda, bi se morala v letu 2016 sprostiti sredstva za državne štipendije, ki bi prejemanje le-te omogočila še okrog 11.800 dijakov in študentov. Namesto da bi vlada upoštevala lastna pravila glede konca (že tako ali tako škodljivega) varčevanja, je sedaj po nujnem postopku ministrstvo po diktatu varčevalnih ukrepov predlagalo in s tem uspešno spremenilo zakon, da se temu v veliki meri izogne. Samo v opombo, na spletni strani MDDSZ lahko preberemo, da je namen državnih štipendij “spodbujanje izobraževanja in doseganja višje izobrazbene ravni upravičencev ter vzpostavljanje enakih možnosti za izobraževanje”. Za vsak primer pa so poleg pogoja 2,5 odstotne gospodarske rasti sedaj postavili še en pogoj za sprostitev varčevalnega ukrepa – to pa je najmanj 1,3 odstotna rast stopnje delovne aktivnosti.
Doseganje enakih možnosti in zagotavljanje pravic sta bila (ponovno) znižana na raven stroška, česar enostavno ne bomo sprejeli. Dostojno delo in dostojno življenje za vse!
V zadnjih dneh se je kot bumerang vrnila tudi problematika, na katero smo opozarjali že pred poletjem – takrat je v javnost prišla novica, da študentke in študenti, ki odhajajo na študijsko izmenjavo ali prakso v tujino, ne bodo več dobili dodatka k Erasmus+ štipendiji, ki znaša 150€ na mesec. Po tem, ko je bil v odziv na ponovno omejevanje enakih možnosti napovedan protest, smo prejeli novo novico – prišlo naj bi do dogovora med Študentsko organizacijo Slovenije, Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport, ter posledično naj bi bila sredstva zagotovljena. Prejšnji teden pa, mesece po tem dogovoru, izvemo, da denarja ne bo v celoti in da bodo tako študentke in študenti prejeli precej nižjo vsoto 80€ na mesec. Odzvalo se je Ministrstvo za izobraževanje, ki pravi da nima, in nikoli ni imelo pristojnosti nad dodatki. Ni povsem jasno, kako to ni nekaj, kar bi moralo biti jasno vsem vpletenim institucijam že junija.
Zavajanje, odvračanje pozornosti in prelaganje odgovornosti so nesprejemljiva, a sedaj očitno že vsakodnevna praksa. Na to ne pristajamo – doseganje enakih možnosti in zagotavljanje pravic sta bila (ponovno) znižana na raven stroška, česar enostavno ne bomo sprejeli. Dostojno delo in dostojno življenje za vse!
Zaključimo na že vsem znanem, a še vedno nerešenem problemu neplačanega dela med mladimi. Študenti in diplomanti številnih smeri študija opravijo v imenu praks in predvsem pripravništev neverjetne količine neplačanega dela. To se je dolgo časa izkoriščalo predvsem v javnem sektorju, kjer so zaradi hudih omejitev zaposlovanja nadomestili potrebe po kadrih z neplačanimi pripravnicami in pripravniki. Kljub celoletnemu boju na tem področju je bil odziv najvišjih državnih institucij podoben kot v drugih do sedaj omenjenih primerih. Plačano delo se je izpostavljalo kot privilegij. Sredstev za zagotovitev pravice do dostojnega plačila za delo naj ne bi bilo mogoče najti. Tokratni dan dostojnega dela tako v sodelovanju z drugimi, ki tega niso pripravljeni sprejeti, obeležujemo z informiranjem študentk in študentov o problematikah, ki se jih tičejo, in ki ne smejo iti mimo njih brez zavedanja. Le to je lahko osnova za sodelovanje, za organiziranje, in za skupni boj za pravice – ki niso privilegiji in niso stroški!
Razlogov za akcijo je več kot dovolj – ob hitrem pregledu nedavnega dogajanja je situacija jasna – sistematično zavajanje, omejevanje in krčenje pravic, ob istočasnem prepričanju, da tega nihče resno ne spremlja in da bomo le mirno čakali, da nam bo (če nam bo) kaj dodeljeno. Tega stanja ne sprejemamo in danes, na dan dostojnega dela, še enkrat ponavljamo – Dostojno delo in dostojno življenje za vse!
Zala Turšič
predsednica Sindikata Mladi plus
031 452 288
