Med rumenimi jopiči

V zadnjih tednih so ulice francoskih mest zavzeli t. i. rumeni jopiči, raznoliko gibanje posameznikov in posameznic različnih političnih nazorov, ki jih povezuje nasprotovanje francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Ta je, živeč v svojem slonokoščenem stolpu in odmaknjen od resničnega sveta, izgubil stik z običajnimi ljudmi, ki v prvi vrsti prihajajo z revnejšega in manj razvitega francoskega podeželja. Kdo točno so rumeni jopiči in kako razmišljajo ljudje, ki gibanje sestavljajo?

Brezposelna finančna analitičarka, ki je z rumenimi jopiči korakala skozi mesto, je pojasnila, da je tam zaradi prezira, ki ga Macron izkazuje do običajnih ljudi. “Vidimo, da nas nihče ne sliši, nihče ne predstavlja. Tudi mediji so osredotočeni le na izgrede in policijsko nasilje, ne pokažejo pa vseh običajnih ljudi, zakaj smo tu cele dneve in česa si želimo.” Prišla je s prijateljem, učiteljem, s katerim sta skupaj po megafonu prepevala pesmi, ki so vnašale med protestnike tako razigranost kot spomine na partizansko tovarištvo. “Želim si spremembe sistema, ki sedaj ustvarja le vse več revnih in obubožanih,” je pojasnjevala v brezhibni angleščini. Na to, da sedanji socialni in davčni sistem služita le utrjevanju in poglabljanju razlik, ki jih ustvarjata ekonomski in finančni sistem, opozarja tudi francoski zgodovinar Etienne Balibar.

Arhitekt in družbeni aktivist Leopold Lambert, urednik revije Funambulist, kima, da so med protestniki skupine skrajnih desničarjev, a tudi feministične in protirasistične skupine, običajni ljudje, ki želijo živeti in ne sovražiti. “Defitizem in pesimizem sta najcenejša in najenostavnejša. In v resnici prepoceni,” reče v kavarni, ki poudarja pregledno in lokalno pridelavo surovin pod sloganom Kultura je orožje množičnega ustvarjanja.

Več v članku: Med rumenimi jopiči: “Dovolj imamo, da nas imajo za idiote”