Sindikalni slovarček

  1. Reprezentativni sindikati in sindikalne centrale v Sloveniji

Reprezentativni sindikati sklepajo kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo in sodelujejo v organih, ki odločajo o vprašanjih ekonomske in socialne varnosti delavcev ter predlagajo kandidate delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju, v skladu s posebnimi predpisi.

  • Kolektivna pogodba s splošno veljavnostjo velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če kolektivno pogodbo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov.
  • Kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše.
  • Če kolektivno pogodbo ene ali več dejavnosti sklene en ali več reprezentativnih sindikatov in eno ali več reprezentativnih združenj delodajalcev, lahko ena od strank kolektivne pogodbe predlaga ministrici ali ministru pristojnemu za delo, da razširi veljavnost celotne kolektivne pogodbe ali njenega dela na vse delodajalce v dejavnosti ali dejavnostih, za katere je sklenjena kolektivna pogodba.
  • Razširitev veljavnosti celotne ali dela kolektivne pogodbe, nastopi če je kolektivno pogodbo sklenil en ali več reprezentativnih sindikatov in eno ali več reprezentativnih združenj delodajalcev, katerega člani zaposlujejo več kot polovico vseh delavcev pri delodajalcih, za katere se predlaga razširitev veljavnosti kolektivne pogodbe.

Reprezentativni so tisti sindikati, ki:

  • so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti;
  • neprekinjeno delujejo najmanj zadnjih šest mesecev;
  • so neodvisni od državnih organov in delodajalcev;
  • se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov;
  • imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona.

Reprezentativne zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev so tiste v katere je včlanjenih najmanj 10 odstotkov delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica.

V panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti ali v organizaciji so reprezentativni sindikati, ki so združeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države.

V panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti je reprezentativen tudi tisti sindikat, ki ni včlanjen v zvezo ali konfederacijo iz prejšnjega odstavka, če je vanj včlanjenih najmanj 15 odstotkov delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine oziroma širše lokalne skupnosti. Pod pogoji iz prejšnjega odstavka je reprezentativen tudi sindikat v organizaciji.

Sindikalne centrale v Sloveniji:

  1. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS):
  • SKEI (Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije)
  • SDE (Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije)
  • KNG (Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije)
  • SINLES (Sindikat lesarstva Slovenije)
  • SDGD (Sindikat delavcev gradbene dejavnosti)
  • KŽI (Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije)
  • STUPIS (Sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije)
  • GLOSA (Sindikat kulture in narave Slovenije)
  • VIR (Sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije)
  • SDOS (Sindikat državnih organov Slovenije)
  • SZSSS (Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije)
  • SPGS (Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije)
  • SMO (Sindikat ministrstva za obrambo)
  • SOPS (Sindikat obrti in podjetništva Slovenije)
  • SKNVS (Sindikat komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije)
  • GIT (Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije)
  • SDTS (Sindikat delavcev trgovine Slovenije)
  • SDPZ (Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije)
  • SFOS (Sindikat finančnih organizacij Slovenije)
  • SUS (Sindikat upokojencev Slovenije)
  • SŠS (Sindikat športnikov Slovenije)
  • SSS (Svobodni sindikat Slovenije) – v ta sindikat sodita tudi Sindikat Mladi plus in Sindikat prekarcev.
  1. Konfederacija sindikatov javnega sektorja – KSJS (največji in najbolj poznan je zagotovo SVIZ – Sindikat vzgoje izobraževanja znanosti in kulture Slovenije)
  1. Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam – PERGAM
  2. Neodvisnost, konfederacija novih sindikatov Slovenije – KNSS
  3. Konfederacija sindikatov 90 Slovenije – K-90
  4. Slovenska zveza sindikatov Alternativa – Alternativa
  5. Zveza delavskih sindikatov Slovenije – Solidarnost
  6. Konfederacija slovenskih sindikatov – KSS
  7. Zveza reprezentativnih sindikatov Slovenije – ZRSS

+ 39 drugih reprezentativnih sindikatov na državni ravni.

  1. Socialni dialog

Socialni dialog je proces, pri katerem gre za dogovarjanja, usklajevanja in sprejemanja stališč med različnimi interesnimi skupinami. Pri socialnem dialogu gre za uravnavanje treh na videz nasprotnih interesnih skupin z metodami medsebojnega popuščanja ter medsebojnega zaupanja s ciljem doseganja dolgoročne blaginje.

Socialni partnerji

so predstavniki interesnih skupin in sicer:

  • dela: delavci in sindikati;
  • kapitala: delodajalci in različna združenja delodajalcev (zbornice);
  • vlade.

Socialni dialog je lahko bipartiten ali tripartiten. Bipartiten socialni dialog je med sindikati in delodajalci, tripartiten pa med sindikati, delodajalci in državo oz. vlado. Pomembno je izpostaviti, da je socialni dialog med sindikati javnega sektorja in vlado bipartiten, saj vlada v tem primeru predstavlja delodajalca.

  1. Evropska raven:

ETUC – European Trade Union Confederation /CES

European Trade Union Confederation oziroma Evropska konfederacija sindikatov. Ustanovljena je bila let 1973. Združuje 89 nacionalnih sindikalnih central iz 39 različnih držav. V okviru ETUC-a deluje tudi odbor za mlade – ETUC Youth commitee. Sestavljajo ga mladi sindikalisti iz vseh organizacij članic. Trenutna prioritetna področja ETUC YC so:

  • Jamstvo za mlade
  • Medgeneracijska solidarnost
  • Indikator za mladim prijazen trg dela
  • Think Tank
  • EYEPP (European youth employment policy paper)

ETUF: Znotraj ETUC-a obstaja tudi ETUF (European Trade Union Federation), ki združuje 10 panožnih federacij. Predstavljajo delavce v posameznih sektorjih. ETUF je odgovoren za evropski socialni dialog na sektorski ravni, ETUC pa je odgovoren za evropski socialni dialog na medsektorski ravni.

EAEA – European Arts and Entertainment Alliance

EUROCOP – European Confederation of Police

EFBWW/FETBB European Federation of Building and Woodworkers

EFFAT European Federation of Food, Agriculture and Tourism Trade Unions

EFJ/FEJ European Federation of Journalists

IndustriAll European Federation for Industry and Manufacturing workers

EPSU European Federation of Public Service Unions

ETF European Transport Workers’ Federation

ETUCE/CSEE European Trade Union Committee for Education

UNI-EUROPA European trade union federation for services and communication

ETUI – European Trade Union Institute

Evropski sindikalni inštitut je neodvisni raziskovalni in izobraževalni center ETUC-a. Inštitut je sestavljen iz dveh oddelkov:

  • Oddelek za raziskovanje s tremi enotami:

Evropeizacija industrijskih odnosov,

Ekonomske politike, politike zaposlovanja in socialne politike;

Delovni pogoji, zdravje in varnost.

  • Oddelek za izobraževanje
  1. Globalna raven:

ITUC – Mednarodna konfederacija sindikatov

ITUC (International Trade Union Confederation) je glavna svetovna sindikalna organizacija, ki zastopa interese delavcev z vsega sveta. Ustanovljena je bila na prvem kongresu, ki je potekal od 1. do 3. novembra 2006 na Dunaju. Na tem kongresu so se v enotno sindikalno konfederacijo združile sindikalne organizacije, ki do takrat niso bile članice nobene od svetovnih sindikalnih central ter tiste, ki so bile pred tem članice dveh svetovnih sindikalnih konfederacij: Mednarodne konfederacije svobodnih sindikatov (ICFTU) in Svetovne konfederacije delavcev (WCL). Slednji sta sprejeli sklepe o svoji razpustitvi 31. Oktobra 2006 in s tem omogočili oblikovanje nove svetovne centrale.

Glavno poslanstvo Mednarodne konfederacije sindikatov je promoviranje ter varovanje delavskih pravic in interesov prek mednarodnega sodelovanja sindikatov in organiziranje globalnih kampanj o njih ter zagovarjanje delavskih pravic in interesov v glavnih svetovnih institucijah. Program, ki ga je Mednarodna konfederacija sindikatov sprejela na ustanovnem kongresu, zajema naslednja področja aktivnosti: sindikalne in človekove pravice, gospodarstvo, družba in delovno mesto, enakopravnost in nediskriminacija in mednarodna solidarnost.

Mednarodna konfederacija sindikatov ima naslednje regionalne organizacije: Azijsko-Pacifiška regionalna organizacija (ITUC-AP), Afriška regionalna organizacija (ITUC-AF) in Ameriška regionalna organizacija (TUCA). Mednarodna konfederacija sindikatov sodeluje tudi z Evropsko konfederacijo sindikatov in sicer prek Pan-evropskega regionalnega sveta (PERC), ki je bil ustanovljen v marcu leta 2007. Sodeluje tudi zvezami Globalnih sindikatov ter Sindikalnim svetovalnim odborom pri OECD (TUAC).

Mednarodna konfederacija sindikatov tesno sodeluje z Mednarodno organizacijo dela (ILO) ter vzdržuje stike z nekaterimi specializiranimi agencijami Organizacije združenih narodov. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije ni članica Mednarodne konfederacije sindikatov.

  1. ILO (International Labour Organization) – Mednarodna organizacija dela

ILO/MOD je najstarejša agencija Organizacije združenih narodov, katere glavna naloga je delovati na področju izboljšanja socialne pravičnosti in statusa delavcev po svetu. K njenim pristojnostim sodi tudi izboljševanje delovnih razmer in življenjskih standardov s pomočjo mednarodnih akcij in krepitev ekonomske in socialne stabilnosti.

ILO deluje na podlagi treh glavnih teles: mednarodne (ministrske) konference dela, izvršilnega odbora in mednarodnega urada za delo (sekretariat), ki so vsa tripartitno sestavljena iz predstavnikov vlad, delodajalcev in delojemalcev. Države članice ILO se vsako leto v juniju srečajo v Ženevi na Mednarodni konferenci dela. Vsako državo članico predstavljata najmanj dva predstavnika vlade, predstavnik delodajalcev in predstavnik delojemalcev. Delegacije praviloma vodijo resorni ministri. Delodajalci in delojemalci lahko svobodno razpravljajo in glasujejo po navodilih svojih organizacij.

Konferenca vzpostavlja in sprejema delovne standarde, je forum za diskusijo o ključnih socialnih in delovnih vprašanjih, sprejema proračun organizacije in voli izvršilni odbor. Izvršilni odbor se sreča trikrat letno v Ženevi. Sprejema odločitve o politiki ILO in pripravlja programe ter proračun, ki jih nato predlaga v potrditev konferenci. Ravno tako voli generalnega direktorja. Slovenija je bila v ILO sprejeta 29. maja 1992 in se redno udeležuje vsakoletnih rednih zasedanj generalne konference ter izvršilnega odbora s tripartitno delegacijo, ki jo sestavljajo predstavniki vlade, delodajalcev in sindikatov.

6. ‘Rumeni sindikati’

T. i. rumeni sindikat je delavska organizacija oziroma sindikat, katerega delovanje je pod vplivom delodajalca ali vlade. Za rumene sindikate veljajo organizacije brez demokratično izvoljenega vodstva nad katerimi delodajalec oziroma vlada izvaja določeno obliko nadzora ter vpliva na njihovo delo. To pomeni, da delovanje tovrstnih sindikatov ni avtonomno in neodvisno, obenem pa ne delujejo v interesu svojih članov. Poleg tega so ‘rumeni sindikati’ v nasprotju z mednarodno delavsko zakonodajo. Mednarodna organizacija dela (ILO/MOD) namreč jasno določa pravico do avtonomnosti in neodvisnosti sindikatov in omejuje oziroma prepoveduje pojav rumenih sindikatov s konvencijo o Pravici do organiziranja in kolektivnega pogajanja iz leta 1949 – Klik.

7. ‘Gentski sistem’

Gentski sistem je oznaka za ureditev v nekaterih evropskih državah, kjer imajo namesto vladnih agencij glavno odgovornost za socialna izplačila, posebej za nadomestila za brezposelnost, sindikalne oziroma delavske organizacije.

Sistem se imenuje po belgijskem mestu Gent, kjer je bil prvič izpeljan. Gre za danes prevladujočo obliko nadomestil za brezposelnost na Danskem, Finskem, Švedskem in na Islandiji. Belgija ima danes sicer hibridni ali “kvazigentski” sistem, v okviru katerega ima pomembno vlogo pri razdeljevanju denarnih nadomestil tudi sama vlada. V vseh omenjenih državah so skladi za brezposelnost, ki jih imajo sindikati sicer regulirani, v celoti ali delno jih subvencionirajo njihove nacionalne vlade. Ker morajo biti delavci v mnogih primerih včlanjeni v sindikat, da bi prejeli nadomestilo, je stopnja sindikaliziranosti v državah z gentskim sistemom višja. Poleg tega je državno nadomestilo za brezposelnost v fiksnem znesku, sindikalno nadomestilo za brezposelnost pa temelji na prejetih plačah.

Ena od držav s tako imenovanim gentskim sistemom, kjer sindikati upravljajo z državno subvencioniranimi sredstvi zavarovanja za primer brezposelnosti, je Finska. Članstvo v skladu za zavarovanje za primer brezposelnosti je tam zahtevano zato, da bi odgovorni zagotovili dostop do s plačo povezanega nadomestila za brezposelnost, ki je precej nad stopnjo osnovnega nadomestila, ki ga jamči država in ga izplačuje Zavod za socialno zavarovanje (Kansanneläkelaitos, KELA). Teoretično je mogoče, da postaneš član sklada, ki ga upravlja sindikat, ne da bi zraven postal tudi član sindikata, vendar pa sta v praksi omenjeni vrsti članstva nerazdružljivi. Poleg tega številne raziskave kažejo, da je pravica do nadomestila za brezposlenost, ki je vezano na plače, eden glavnih razlogov za pripadnost sindikatom na Finskem. Tam so sindikati do leta 1992 upravljali z vsemi skladi za zavarovanje za primer brezposlenosti. Tistega leta pa so morali začeti tekmovati z neodvisnim skladom YTK, v katerega je bilo denimo že leta 2005 včlanjenih 250.000 delavcev ali 10 odstotkov tamkajšnje delovne sile, medtem ko članstvo še zmeraj narašča. Da je povezava med članstvom v sindikatih in upravičenostjo do prejemanja s plačami povezanih nadomestil vedno bolj načeta prav zaradi uspeha neodvisnega sklada YTK, so pokazale tudi nedavne raziskave.