O sindikatih

Sindikati so organizacije, ki imajo nalogo izboljšati razmere delavk in delavcev, ohranjati  v preteklosti že izborjene pravice ter izbojevati nove. Gre za prostovoljna in interesna delavska združenja z namenom izboljšanja razmer na različnih področjih, kot so plače, število delovnih ur in delovni pogoji ter uveljavljanja vrste ekonomskih in socialnih pravic. Sindikati praviloma predstavljajo delavce znotraj procesa kolektivnega pogajanja z delodajalci, če pa dogovora ni mogoče skleniti, lahko organizirajo tudi stavko. Sindikalna svoboda je ena temeljnih pravic na področju dela in zajema pravico do ustanavljanja sindikata, članstva in delovanja v sindikatu, vključena pa je v vse najpomembnejše mednarodne dokumente o človekovih pravicah. Formalno so jo na primer opredelili tudi v Mednarodni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948.

Vir: 17.http://leninreloaded.blogspot.si/p/blog-page_21.html
Vir fotografije: Lenin Reloaded.

Zametki samoorganiziranja delavcev segajo že v čas pred razmahom industrializacije, medtem ko nekateri zgodovinarji trdijo, da začetek sindikalizma predstavljajo že srednjeveški cehi, vendar pa je razlika med sindikati in cehi precej očitna, saj so v ceh lahko vstopali samo bolj izurjeni in izobraženi delavci, medtem ko so ostale vseeno izkoriščali. Z začetkom industrializacije pride do množičnega priseljevanja ljudi v mesta, opuščanja kmetijstva in zaposlovanja v tovarnah. Zaradi izjemno težkih delovnih razmer nastane zavest o delavskem razredu kot o posebni družbeni skupini, kar vodi v nastanek različnih delavskih organizacij. Z razmahom industrijske revolucije pa so delavci postajali vse močnejši v svojih zahtevah po boljših pogojih dela, zato je vlada v Veliki Britaniji leta 1799  prepovedala vsakršno združevanje delavcev. Delavske organizacije naj bi ovirale zakone svobodne konkurence in ogrožale zasebno lastnino. Kljub temu, da je bilo združevanje prepovedano, se delavci niso dali, ampak so se še bolj organizirali – tudi militantno, na primer znotraj gibanja, poimenovanega ludizem – in organizirali množične proteste. Eden večjih je bil leta 1820 na Škotskem, kjer je stavkalo 60.000 delavcev. Prepoved delavskega organiziranja je bila v Angliji odpravljena leta 1824, v Franciji 1848, v Nemčiji 1869 in v Italiji 1891.

Vir fotograrije: DZ RS.
Vir fotograrije: DZ RS.

Sindikati so se kot prvotno nacionalne organizacije že konec devetnajstega stoletja začeli povezovati tudi na mednarodni ravni in nekatere interese in dolžnosti prenesli na mednarodne sindikalne organizacije. Tako so v začetku dvajsetega stoletja nastale sindikalne organizacije, ki jih lahko razdelimo na dve organizacijski obliki. Mednarodni sekretariati združujejo nacionalne sindikate iz različnih držav po določenih panogah ali poklicih. Druga oblika t. i. mednarodnih sindikalnih organizacij združuje centralne nacionalne federacije ali nacionalne sindikalne centrale, prav tako iz različnih držav. Mednarodno organiziranje je pomembno predvsem zato, ker se je v času, ki ga zaznamuje globalni pretok blaga, kapitala, ljudi, treba povezati in boriti skupaj tudi na svetovni ravni.

Podobno velja za sindikate na splošno – več kot ima sindikat aktivnih članov, močnejši so, kar je izjemno pomembno v današnjem času, ko se morajo delavke in delavci nenehno boriti za svoje pravice in za varnost delovnih razmerij, hkrati pa delujejo v družbi, ki pozablja na sindikalno solidarnost.